UTVV2019 Vip tekači

datum: 03.12.2018

UTVV gosti vsako leto več tekačev, z veseljem in ponosom vam predstavljam VIP tekače UTVV.

Uživajte v branju njihovih opisov, z nekatermi smo opravili tudi intervjuje.

 

Marko Tratnik

Kot prvi se predstavlja domači matador, vrhunski vsestranski tekač, Marko Tratnik Marko ima zavidljivih 820 točk po sistemu ITRA.

Kdor me vsaj malo pozna ve, da sem športna duša. Gibanje je zame najboljša možna zapolnitev prostega časa. Zato tečem – v tekaških copatih, na smučeh ali na rolkah, hodim, smučam, kolesarim. Neposredno s cestnim tekom se nisem ukvarjal nikoli, vsake toliko pokombiniram kakšno tovrstno tekmo (za menoj je kakšnih 15 maratonov oz. polmaratonov) z gorskim tekom, s katerim se sicer resneje ukvarjam. Žal z leti čedalje bolj primanjkuje časa tudi za slednje aktivnosti, nad katerimi me je že v najstniških letih navdušil pokojni stric Silvo. V treninge, ki sem si jih narekoval sam, sem rade volje vložil večino svojega prostega časa, kar je skupaj z danostjo, ki mi jo je namenila mati narava, dalo nekaj lepih dosežkov, na katere me bodo vedno vezali prijetni spomini. Še vedno pa rad zase odtečem v naravo, da tam razbremenim svoje misli in skrbi ter si napolnim baterije za dušo. Niti sam ne vem kdaj točno je tek oz. šport podzavestno postal del mojega življenja in zdravnik za telo, pa tudi za vse tegobe, ki jih za seboj potegnejo slabi dnevi.

Gorski maratoni in traili zame predstavljajo prav posebno veselje in vsakič znova tudi izziv samemu sebi, saj ne zahtevajo samo telesne pripravljenosti temveč tudi duševno vztrajnost. Zato se bom tudi prihodnje leto z zanimanjem podal na UTVV, sprostil svoje misli v čudoviti naravi in izkazal podporo domačim organizatorjem.

 

Ivan Hrastovec 

Ivi je vrhunski slovenski trail tekač, zmagal je več dirk mednarodnih tekem, Ultra-Trail Hungary (100 km), Dalmacija Ultra Trail (100 km), 100 miles of Istria (67 km) in še mnoge druge. Po ITRA - International Trail Running Association- ima 806 točk. Naslednje leto bo tekmoval na UTVV100 Milj.

Nekaj besed Ivija o trail teku:

Kaj je lahko bolj preprosto in naravno, kot je tek v naravi...? Ko lahko tek traja ure in ure...Ko višinska razlika in raznolikost terena sami delajo ravnotežje premikajočemu telesu...Ko to pričneš doživljati, lahko razumeš naše daljne prednike, katerim je bil tek v naravi nekaj tako vsakdanjega...Po tem lahko razumeš in čutiš, da smo rojeni za tek... 

 

Marjan Zupančič

Z nami v intervjuju vrhunski tekač, Marjan Zupančič, ITRA - International Trail Running Association rezultat 801 točka. Marjan Zupančič je tudi rekorder UTVV100 (106 km s časom; 11 h 16 min!)  

Kako bi se opisal? Kaj te spodbuja in motivira v življenju?

Sem vztrajen, na tekmovanjih pa, če je potrebno, stisnem iz sebe maksimum.

Kdaj si spoznal, da je tek tvoja strast?

Teči sem začel pred več kot trideset leti.

Kolikokrat si se udeležil tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina? Če si se je udeležil večkrat – zakaj se vračaš, kaj te pritegne?

Na UTVV sem tekel trikrat, dvakrat sem zmagal enkrat sem bil drugi. V Vipavo se rad vračam, saj je to vrhunska prireditev s top organizacijo. Motivira me lepota narave na progi ter navijači ob progi  - tam se počutim kot doma.

Kako pomemben je bil zate tek 4. UTVV v letošnji tekaški sezoni?

Letos nisem tekel, v istem obdobju sem tekel na Hungari Ultra Trail

Bi lahko izpostavil/a kakšen poseben trenutek, dogodivščino, nekaj po čemer si boš zapomnil UTVV?

Za vedno si bom zapomnil lanski boj za zmago do zadnjega diha .

Kako prebrodiš krize na tekmah?

Vsaka tekma je zgodba zase.

Kako treniraš? Kako zgleda tvoj tedenski trening? Kakšna je razlika v treningih med letnimi časi?

Treniram predvsem v domačem okolju, po okolici Bohinja, kjer naredim približno 20 km dnevno. Pozimi je čas za bazo in daljše teke. Ko so pa tekmovanja pa regeneracija in treningi za hitrost.

Se ukvarjaš tudi s kakšnim drugim športom ali hobijem?

Pozimi za spremembo turno smučam. Poleti pa za regeneracijo malo kolesarim.

Kakšen je tvoj naslednji športni ali tekaški izziv/cilj?

Če bo zdravje, bi še kako leto malo mešal štrene mlajšim.  Ni skrivnost da bom drugo leto star 48.

Bi še kaj dodal? 

Seveda….se vidimo na startu v Vipavi na 100 Milj UTVV!

 

 

Matic Čačulovič

Vsak tekač nosi s seboj svojo zgodbo, svoje »uteži«, ki jih med treningom odlaga ob poti. Poti zmage so tako veliko lažje! Naslednji VIP tekač Matic Čačulovič jih je letos nanizal kar nekaj – 100 miles of Istria(42 km), Trail marathon Pohorje (44 km) ter Dalmacija Ultra Trail (100 km) ter drugo mesto na Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia (50 km) ter tako dosegel rezultat ITRA - International Trail Running Association 754 točk.

Matic Čačulovič intenzivno teče tri leta. Ni pomembno kakšen je teren, ali je ravnina ali hrib. Pomembno mu je le, da je takrat sam s sabo in da uživa v teku. V naravi uživa, se sprosti in polni svojo dušo. Ko je dojel, kaj vse mu lahko narava in tek ponudita, ga je to na nek način zasvojilo. V Vipavi je Matic leta 2017 tekel 25 km, letos pa 50 km. Za Ultra Trail Vipava Valley Slovenia 2019 si je pripravil pravi izziv, saj se je odločil za 100 km dolgo avanturo in že zdaj komaj čaka na zadnji vzpon iz Podnanosa na Nanos. 

 

Alenka Pavc

Z nami prva ženska predstavnica UTVV VIP ekipe! Alenka Pavc, zmagovalka lanske UTVV100, ter 615 točk na ITRA - International Trail Running Association 

Kako bi se opisala? Kaj te spodbuja in motivira v življenju?

Ko pomislim nase, v sebi najprej vidim žensko, katera predvsem skrbi za dom in družino, hkrati pa se trudi biti uspešna tudi v službi. Za sprostitev in polnjenje energetskih zalog, pa se v prostem času posvečam športnim aktivnostim. V življenju me spodbujajo in motivirajo izzivi, ki so lahko vsakodnevni, s tem mislim na življenje tako v službi, kot doma ali pri rekreaciji. Večji izzivi so navadno športne narave, tu imam v mislih dogajanja povezana z večjimi tekmami »ultraške« kategorije, na katera se je treba pripravljati dlje časa in temu seveda prilagoditi tudi svoj vsakdanjik.

 

Kdaj si spoznala, da je tek tvoja strast? Kakšen je tvoj moto ? Kaj ti pomeni narava?

Še preden sem se bolj resno lotila teka, sem prebirala knjige o tekaških temah in bila najbolj navdušena nad  zmogljivostjo tekačev. Sama sem takrat tekla občasno. Leta 2012 sem si zastavila cilj preteči 42km na Ljubljanskem maratonu. Pol leta pred dogodkom sem se začela pripravljati po programu, ki sem ga našla v reviji. Maraton sem za začetnico odtekla dokaj uspešno in tako se je vse začelo. oj moto je beseda »Zmorem«, trudim se jo upoštevati in se je držati. Narava mi pomeni neomejen športni poligon za sprostitev po napornem dnevu, včasih tudi za polnjenje energije za sam začetek in potek celotnega dneva.

Kolikokrat si se udeležil tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina? Tekme UTVV sem se v letu 2018 udeležila prvič.

Kako pomemben je bil zate tek 4. UTVV v letošnji tekaški sezoni? Kako si se nanjo pripravil/a?

Sprva udeležbe na tekmi nisem planirala, preteklo jesen je bila namreč prisotna poškodba, ki se je vlekla nekaj mesecev, kar je posledično pomenilo prekinitev s treningi. Z njimi sem nato začela šele po novem letu, prijavila sem se na »100 milj Istre«. Tam sem zaradi neljubega dogodka odstopila, zato sem se naknadno odločila za nastop na UTVV.

Bi lahko izpostavil/a kakšen poseben trenutek, dogodivščino, nekaj po čemer si boš zapomnil 4. UTVV?

Na tekmi sem res doživela eno tako, lahko bi rekla kar hecno dogodivščino. Na poti proti Lovski koči na Nanosu sem imela večjo krizo, poleg tega so me pestile želodčne težave. Tempo je padal, za piko na i mi je v usta zašla mušica. Trudila sem se, da nesrečni mušici omogočim pot nazaj na prostost, pri tem pa sem izpraznila še celotno vsebino želodca. Občutek ni bil najbolj prijeten, vendar sem potem dobila nov zagon, kajti kar naenkrat se je nivo energije strmo dvignil. Lahko rečem, da mi je uboga nesrečna živalca naredila veliko uslugo in na koncu prinesla še eno zmago.

Kako prebrodiš krize na tekmah?Kateri del proge je ponavadi najtežji? Imaš kakšen nasvet ali izkušnjo za ostale tekače?

Krizo poskušam prebroditi s pogovori sama s seboj, misli preusmerim v lepe stvari, ki so se zgodile ali pa si v glavi pričaram sliko s prihoda na cilj. Najtežji del proge, meni osebno, je vedno začetek tekme, mogoče prvih 15-25 kilometrov, ko glava in telo še nista povsem ogreta. 

Težko je svetovati karkoli, kajti vsak tekač, izkušen ali pa začetnik, je svoj unikat, ki samega sebe najbolje pozna ali pa se še spoznava, kajti tudi vsaka »ultraška« tekma je unikat, vedno polna presenečenj in novih spoznanj.

Kako treniraš? Kako zgleda tvoj tedenski trening? Kakšna je razlika v treningih med letnimi časi?

Treninge seveda prilagajam službi in ostalim obveznostim. Treniram kadar sem popolnoma prosta, lahko je to zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldan, včasih tudi ponoči. Treningi se razlikujejo iz tedna v teden, odvisno tudi, za katero tekmo se pripravljam in kdaj je ta tekma načrtovana. Razlik pri treniranju med letnimi časi v bistvu ni, priznam pa, da je pozimi zaradi manj ugodnih vremenskih razmer in krajšega dneva veliko težje. Če ne gre drugače, tečem tudi doma na tekalni stezi.

Se ukvarjaš tudi s kakšnim drugim športom ali hobijem?

Za druge športe žal ni časa. Letošnje poletje sem športne aktivnosti, zaradi nove poškodbe, popestrila s kolesarjenjem.

Kakšen je tvoj naslednji športni ali tekaški izziv/cilj?

Tekaških ciljev imam še precej, od gorskih ultramaratonov, maratonov in tudi ravninskih ultramaratonov. Precej je odvisno tudi od zdravja, zaradi katerega sem zadnje čase športno precej omejena.

Bi še kaj dodal/a…

Vsakemu posamezniku bi priporočila kakršnokoli obliko rekreacije, predvsem v naravi, kajti v sodobnem času, ko zna biti življenje precej stresno, je to najboljši način za krepitev telesa in duha. Lahko pa se celo zgodi, da odkriješ skritega talenta v sebi…

 

Mojca Koligar

Mojca Koligar je po duši ljubiteljica gora in gibanja v naravi, raziskovanja in odkrivanja nedotaknjenih kotičkov, organizacije športno-rekreativnih projektov ter zagovornica prevzemanja osebne odgovornosti za zdravje in srečo v življenju.

 

Kaj te spodbuja in motivira v življenju?

Narava in gore so moja velika ljubezen,učitelj in navdih. Želja po samo izpopolnjevanju, osebni rasti, odkrivanje nečesa novega, izboljšanje svojih sposobnosti in pripravljenosti ter pridobivanje novih veščih so tisti motivacijski dejavniki, ki mi dajejo zagon v vsakdanjem življenju.

 

Kdaj si spoznala, da je tek tvoja strast? Kakšen je tvoj moto ? Kaj ti pomeni narava?

Tečem in zahajam v hribe že od srednje šole, s tem, da se je dolžina in pogostost tekov in izletov z leti povečevala in stopnjevala. V srednji šoli so bili to pretežno teki na stadionu in krajši vzponi na dolenjske hribe. Nisem potrebovala veliko, le nekaj kilometrov in vaj za svojo dušo, da sem sprostila odvečno energijo. S študijem in selitvijo na Gorenjsko pa se je marsikaj spremenilo, obzorja gibanja so se razširila. Spoznavala sem nove športe, od plezanja, padalstva do turnega kolesarjenja. Gibanje je postalo moj dnevni spremljevalec. V začetku sem pretežno tekla v gozdu in po polju ter zahajala v hribe v okolici Kranja.

Tek je bil neke vrste sprostitev in odmik od vsakdanjih težav. Pogosto sem med tekom našla nove rešitve pri obstoječih težavah, problemi so izgubili težo in rodile so se nove ideje.

V zadnjih treh letih pa sem prešla iz ravninskega teka po asfaltu in makadamu na trail tek v hribih in gorah. V njih sem našla svoj prostor pod soncem, varnost, občutek pripadnosti in svobodo ter se tako vse pogosteje zatekala k njim. Navdihujejo me s svojo mogočnostjo, brezmejnostjo in mirnostjo. Gre za posebno ljubezen in zadovoljstvo, ki jo nudijo. Višje in dalj, ko greš, močnejši so ti občutki. Neke vrste droge in omame, ki jo ponuja sama narava.

 

Kolikokrat si se udeležil tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina?

Preizkušnje sem se udeležila v letu 2017 (50 km) in v letu 2018 (30 km). Razlog, da sem se vrnila in se bom v prihodnje še vračala so naravne lepote Vipavske doline, odlična organizacija dogodka, številni navijači ob progi in mednarodna razsežnost samega dogodka.

 

Kako pomemben je bil zate tek 4. UTVV v letošnji tekaški sezoni? Kako si se nanjo pripravila?

4. preizkušnja UTVV je bila zame pomembna s stališča, da je štela za državno prvenstvo v gorskem maratonu ter je predstavljala izbirno tekmo državne reprezentance za svetovno prvenstvo na Poljskem, kjer sem imela željo nastopiti.

V okviru splošnih priprav sem v zadnjem mesecu za popestritev vključila gorsko kolesarjenje in trening hitrosti na ravnini. Udeležila pa sem se tudi zadnje pripravljalne ture, ki je prispevala k temu, da sem progo dobro spoznala in na sami tekmi nisem izgubljala časa in energije z sledenjem oznak.

 

Bi lahko izpostavila kakšen poseben trenutek, dogodivščino, nekaj po čemer si boš zapomnil 4. UTVV?

Posebna dogodivščina je vezana na to, da sem najprej razmišljala kako bi čim prej prišla do vode, potem pa kako bi jo čim prej dala iz sebe.

Na zadnjem spustu, sem se v zadnjih 500 metrih prvič srečala s krči v mečih, prej sem o njih le brala in poslušala s strani tekačev.Tokrat sem tudi sama občutila ostro zategovanje v mečih, ki je privedlo do smešnega poskakovanja v zadnjih metrih pred ciljem.Predvidevam, da so bili posledica dehidracije s katero sem se spopadala v zadnji tretjini poti. Vse kar semi je vrtelo v mislih v zadnjih kilometrih je bilo kako čim preje priti do vode. Pot do nje pa je bila še malo daljša kot sem načrtovala, saj me je po prihodu v cilj ustavila doping kontrola, ki je najprej dejala, da ne smem nič piti, potem pa so le dovolili.Sam postopek pa je zaradi dehidracije trajal precej dolgo.

Sem se pa ob tej priložnosti vprašala zakaj bi nekdo užival nedovoljena sredstva, škodoval svojemu zdravju in to v rekreativnem športu, kjer je v ospredju narava in so denarna sredstva zanemarljiva?

Nerazumljivo mi je že začasno zaviranje bolečine z različnimi analgetiki, ki se jih nekateri poslužujejo, da pridejo do cilja, ko je glava pripravljena, telo pa ne. Čemu bi premagovala razdalje, dvigovala obrate, če moje telo tega ne zmore? Za ceno in voljo koga?

 

Kako prebrodiš krize na tekmah?Imaš kakšen nasvet ali izkušnjo za ostale tekače?

Težko bi pisalao krizah na tekmah, saj moja tekmovalna pot ni dolga, pa tudi razdalje so takšne, ko kriza redko nastopi, če si le temu ustrezno pripravljen. Z izjemo slabe hidracije inenergijskega primanjkljaja, ki privede do upada ritma. To je področje, ki sem mu v preteklosti namenjala premalo pozornosti in za to izgubila nekaj minut, predvsem pa po nepotrebnem izčrpavala telo.

Pomembno se mi zdi, da dodobra spoznaš svoje telo in njegove odzivena različne okoliščine ter pogoje, ter temu ustrezno prilagodiš tempo,prehrano, hidriranost na treningih in tekmovanjih.

Vsak posameznik je individuum. Pomembno je, da se tega zavedamo tudi pri teku in splošnapriporočila prilagodimo sebi in svojemu načinu življenja.

 

Kako treniraš? Kako zgleda tvoj tedenski trening? Kakšna je razlika v treningih med letnimi časi?

Težko bi pisala o tedenskem treningu, saj ga z izjemo kratkega obdobja, ni bilo. Sledila sem navdihu, počutju in vremenskim pogojem. Načrtnega treninga sem se posluževala zelo kratek čas (3 mesece), se uspela telesno izčrpati ter neprijetno poškodovati (stresna fraktura sramne kosti, sednice in natrganje stegenskih mišic). Pred tem načrtnim treniranjem in želji po nenehnem napredku sem se znala opazovati in si prisluhniti, tako tudi preprečila, da bi prišlo do poškodbe.

Zadnji trije meseci so bili zelo težki, saj sembilaomejena vsakdanjem gibanju, posledično je še zelo trpela glava. Sem se pa na določeni točki sprijaznila in sprejela dejstvo, da telo potrebuje še nekaj časa za počitek. V tem času semsi dala priložnost, da začnem znova in na drugačen način. Pričela sem s pilatesom infunkcionalno vadbo, ki prispevata k temu, da počasi okrepim mišice in vezi ter telo spravim v ravnovesje. Na jesensko – zimski urnik prihajata tudi tek in pohodništvo, za popestritev pa bo tek na smučeh in plavanje.

Poškodba je pokazala moje telesne slabosti in v prvi vrsti jih želimodpraviti, potem pa bom postopno in z občutkom dvigovala tekaške kilometre in intenzivnost le teh.

 

Se ukvarjaš tudi s kakšnim drugim športom ali hobijem?

Ukvarjam še z gorskim kolesarstvom in pohodništvom. Pred kratkim pa sem pričela še z redno vadbo pilatesa in funkcionalnega treninga.

Moj hobi so potovanja, obiski različnih delavnic na temo osebne rasti, podjetništva in naravnih oblik zdravljenja.

 

Kakšen je tvoj naslednji športni ali tekaški izziv/cilj?

Če mi bo zdravje služilo bom večje izzive za leto 2019 začela načrtovati konec leta. Do takrat pa želim le uživati v gibanju vsak dan posebej.

 

Bi še kaj dodala…

Vsak se mora naučiti biti srečen tam kjer je in s tistim kar ima.

Sprejemanje nas osvobodi stresa, ki izvira iz občutka pomanjkanja in nam pomaga, da zaživimo sproščeno ter mirno življenje, kljub težkim razmeram.

Dejstvo je, da če se ves čas obremenjujemo s stvarmi, ki bi bile lahko boljše spregledaš vse tisto kar je resnično dobro in največ vredno v našem življenju. Najboljše stvari v življenju niso stvari in to pogosto spoznamo šele takrat, ko jih izgubimo.

 

Ana Čufer

Ana Čufer je odraščala s športom, saj prihaja iz aktivne družine. V osnovni šoli se je spoznala s cestnim tekom, radijsko orientacijo in navadno orientacijo ter seveda z gorskim tekom. Cestni tek jo je najmanj pritegnil in je v tej kategoriji nastopala le v sklopu šole ter kasneje gimnazije. Na fakulteti se je odločila, da jo najbolj osrečujejo traili, še posebno zahtevni tereni in zahtevni spusti. Najraje teče v gorah in gozdu, kjer je mir, kjer se lahko odklopi, kjer izginejo vse skrbi in, kjer se lahko napolni s pozitivno energijo ter »se poigrava  s terenom.«

Kako bi se opisal/a? Kaj te motivira v življenju? Opisala bi se kot trmasto žensko, ki je težko pri miru. Tudi, če ne športam, nekaj moram početi. Težko zabijem cel dan pred televizijo, če pa ga že, se potem bedno počutim. Najbolj me motivira želja, da bom nekoč lahko opravljala tako službo, ki bo prinesla meni veselje in bo dobra za ostale ter svet. Bistvo vsega je, da delaš kar te veseli, da ti ostane veliko časa za bližnje in samega zase. K temu strmim in če imam to, ne potrebujem dodatne motivacije.

 

Kdaj si spoznal/a, da je tek tvoja strast? Kakšen je tvoj moto? Kaj ti pomeni narava? Da je gorski tek moja strast sem spoznala točno na moj 17. rojstni dan, na Skyrace tekmi v Paluzzi (Italija). Nikoli nisem bila še na tako dolgi in težki tekmi, vendar sem na sami tekmi doživela občutke, ki jih ne znam opisati. Vedela sem, da je gorski tek tisto pravo, tisto kar mi prinese mir in me ob enem poživi. Tako sem dobila takrat najlepše darilo za rojstni dan. Nimam posebnega mota, priznam pa, da sem obsedena s citati. Mogoče eden meni najlepših, ki bi ga res lahko imela za moto je: »Freedom and simple beauty is too good to pass up.« Ni važno ali tečem, hodim, kolesarim, sedim…vedno se bolje počutim, ko dan preživim zunaj, cenim stvari, ki se jih ne da kupiti in se prepustim naravi. Ta je zame odklop, pobeg, napolni me z energijo. V naravi se počutim pristno, veselo in brezskrbno.

 

Kolikokrat si se udeležil/a tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina? Kako pomembna je bila zate v letošnji tekaški sezoni? Kako si se nanjo pripravil/a? Ultra traila Vipavska dolina sem se udeležila 3-krat. Dvakrat kot del štafete in enkrat samostojno na krajši razdalji. Letos je tekma štela za DP, kjer sem si zelo želela doseči stopničke, saj je bila do sedaj moja najboljša uvrstitev v gorskem maratonu na državnem prvenstvu 4. mesto. Žal, mi tudi letos ni uspelo in sem spet dosegla 4. mesto, vendar sem bila kljub slabemu času zelo zadovoljna, da sem tekmo ob velikih problemih sploh zaključila.

 

Bi lahko izpostavil/a kakšen poseben trenutek, dogodivščino, nekaj po čemer si boš zapomnil/a 4. UTVV? (custom made zate...poseben trenutek ni ravno nam v čast...:) à ( haha :D). 4. UTVV je bil zame muka. Zaradi zdravstvenih problemov, ki takrat še nisem vedela od kod izvirajo in sem bila potem mesec po tekmi zaradi teh tudi operirana, sem le stežka dokončala tekmo. Vendar taka tekmovanja mi najbolj ostanejo v spominu, saj četudi nisem dobro odtekla, sem sama pri sebi vseeno zmagala. Nenehna vrtoglavica, glavobol, trebušni krči, slaba prebava in siljenje na bruhanje so bili moji stalni spremljevalci. Še zdaj točno ne vem, kako mi je uspelo. Po končani tekmi sem kmalu odšla domov, kjer sem preostali del dneva bruhala. Tako si bom 4. UTVV še posebno zapomnila. A ne bom ga imela v slabem spominu, ko mi bo naslednjič težko, se bom le spomnila, da zmorem več, kot si mislim.

 

Kako prebrodiš krize na tekmah?  Imaš kakšen nasvet ali izkušnjo za ostale tekače? Če imam krizo na tekmi, katere sem se zelo veselila, jo je precej lažje prebroditi kot če je tekma manj zanimiva. Imela sem že veliko kriz, prebroditi mi jih je pa pomagala predvsem moja trma in zagnanost. Tekme dojemam kot osebne,  trudim se, da tekmujem s sabo in ne z drugimi. Na takšen način je tudi lažje prenesti krizo. Tečem v svojem ritmu, kolikor hitro lahko v danem trenutku. Ko nastopi kriza se trudim, da ne grem preveč počasneje in samo vztrajam, korak za korakom. Govorim si, da je to samo začasno in bo kmalu minilo. Če je pa kriza tako huda, da je vsak korak že boleč, ne razmišljam, kako daleč je cilj, postavljam si manjše cilje. Ne razmišljam, da sem na tekmi. Postavim si cilj, da pretečem v hitrejšem tempu do prvega ovinka, nato vidim npr. v daljavi večje drevo in si postavim nov cilj, da do tja tečem itd. Težko je vztrajati,  ko boli, vendar vem, da bi bilo zame odnehati še bolj boleče. Mislim, da ima vsak tekač nekakšen svoj način, kako se spopadati s krizo. Odvisno kako dojema sebe, ostale tekmovalce in kakšen ima odnos do tekmovanja. Če se kdo najde v mojih besedah, je mogoče smiselno, da naslednjič, ko bo v krizi, preizkusi mojo taktiko

 

Andi Mamić

 

 

Andi Mamić je po poklicu profesor športne vzgoje in dela kot vzgojitelj otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. V življenju poskuša predvsem slediti svojim ciljem. Pri tem ga motivira ga vse, kar je v zvezi z razvijanjem sebe kot osebnosti, motivirajo ga tudi pričakovanja ljudi, ki so okrog njega, so z njim zadovoljni ter jim lahko nekaj da. Šport je njegovo življenje in zadnja leta je trail njegova strast. Iz osnovne želje po gibanju so prišli tudi mnogi uspehi, ki so mu »navrgli« ITRA indeks 718.

 

Kdaj si spoznal, da je tek tvoja strast? Kakšen je tvoj moto ? Kaj ti pomeni narava?

Na mojem prvem gorskem maratonu v Podbrdu 2014. Moj moto: Vsak naj se v življenju drži svoje »steze«. Zavedanje kakšno bogastvo narava je, je v svetu, žal prenizko postavljena vrednota. Možnost, ki jo imam, skušam kot prebivalec razmeroma neokrnjenega območja, čim bolje izkoristiti. Zato v naravi uživam, med tekom odkrivam njene čudeže in skrivnosti, vedno bolj jo cenim.

 

Kolikokrat si se udeležil tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina?

Kot domačin in strasten trail tekač sem bil seveda na vseh štirih prireditvah (dvakrat na 50 km, dvakrat na 100 km) in se jih nameravam udeležiti tudi v prihodnosti. Ta dogodek je zame eden od vrhuncev leta, praznik teka v naravi, praznik vseh udeležencev in praznik Vipavske doline. V veliko čast mi je tudi status, ki mi ga UTVV kot tekaču daje,  na tak ali drugačen način.

 

 Kako pomemben je bil zate tek 4. UTVV v letošnji tekaški sezoni? Kako si se nanjo pripravil/a?

To tekmo sem si vzel za vrhunec moje tekaške sezone 2018, pripravljal sem se vzporedno s pripravami za 100miljsko preizkušnjo, ki mi je mesec pred UTVV pomenila odlično bazo za nekoliko hitrejši tempo na naši 100km tekmi. Priprave so potekale v konstantnem ritmu med obveznostmi, ki jih je potrebno opravit in odrekanjem na drugi strani.

 

Bi lahko izpostavil kakšen poseben trenutek po čemer si boš zapomnil 4. UTVV?

Prihod v cilj in vsa energija ljudi okrog mene, fantastično vzdušje, da te oblije »kurja polt«.

 

Kako prebrodiš krize na tekmah? 

Moralne krize prebrodim tako, da verjamem, da so le trenutne in bo prej ali slej prišel spet elan, ki te na ultri ponese. Zato si enostavno določim kratke etape, pa tudi, če so nekatere dolge le za raztežaj »od grma do grma« ali »od drevesa do drevesa«.

 

Kako zgleda tvoj tedenski trening? Kakšna je razlika v treningih med letnimi časi?

Poskušam trenirati petkrat tedensko,v dneh, ko je urnik bolj natrpan, so teki krajši in bolj intenzivni, ko imam več časa teke podaljšujem. Poskušam vsaj enkrat na teden odteči dolg tek, 3 ure ali več, med pripravami za »ultre«, tudi 5 ali 6 urni tek. Rad bi še daljše, vendar večinoma zmanjka časa. Dvakrat tedensko, po 30 min, delam krepilne vaje za mišice jedra in zgornjega dela telesa. Moja idealna tedenska struktura je 1 fartlek z intervali, 1 tempo tek, 1 sproščen tek brez posebnih ciljev, 1 vzpon na Malo goro in 1 dolg tek. V kolikor bi mi uspelo vključit še kolesarjenje bi bilo več kot idealno, vendar časa zmanjka. Med letnimi časi bistvenih razlik ni, seveda se prilagajam vremenskim okoliščinam, največja razlika je v regeneraciji, saj pozimi bolj pazim kaj delam po napornem treningu, da vzdržujem stabilen imunski sistem.

 

Se ukvarjaš tudi s kakšnim drugim športom ali hobijem?

Sem nogometaš od malih nog, žal trenutno ni časa za igranje nogometa, sem pa regijski koordinator Nogometa za vse kar pomeni, da skrbim za določeno področje Nogometne zveze Slovenije, med drugim organiziram tudi festivale za mlajše kategorije,  nogomet za veterane in posebne skupine. Nogomet ostaja moja velika ljubezen. Sicer pa rad kolesarim, pozimi pa iščem čas za turno bordanje.

 

Kakšen je tvoj naslednji tekaški izziv?

UTVV 100milj, potem pa so cilji vezani tudi na srečo – prvi tak je UTMB. Največji cilj pa je ostati v dobri fizični kondiciji, zdrav in z nogami »na tleh«.

 

Bi še kaj dodal...

Izkoristil bom priložnost, čeprav ni 100% v kontekstu, je pa stvar osnovne ideje trail gibanja. V službi delam z otroki in mladostniki, v nogometu delam z otroki, sam imam tudi dve hčerki in zelo me skrbi, ker družba pozablja, da smo ustvarjeni za gibanje, ne za sedenje in podrsavanje s prsti... Nočemo razumeti, da je normalno in zdravo, da je otrok nekajkrat na dan lahko lačen, da ga lahko zmoči dež, da mora pasti in da se nauči sam vstajat, skratka da se nauči sam skrbeti zase. Da se bo telesno in duševno razvil le, če bo deležen čustvenih in telesnih frustracij. Podobno velja za nas, tek je ena od frustracij, ki te, poleg vseh fizičnih pozitivnih vplivov,  nauči vztrajnosti in potrpežljivosti, zbudi samozavedanje in odpira druge duhovne razsežnosti

 

Ajda Radinja

Ajda Radinja je nosilka največjega slovenskega dosežka na največji svetovni prireditvi v trail tekih Ultra Trail Mont-Blanc (UTMB), kjer je na 100 km progi CCC dosegla osmo mesto. Na UTMB bo Ajda tekla tudi letos, saj je uvrščena med »elite runner« in ji je s 713 ITRA točkami udeležba zagotovljena.  Pred tem pa je tudi zmagala na Triatlonu Jeklenih v Bohinju. Prav tako je zmagovalka nekaterih odmevnih trail tekov, kot so 69 km na 100 Miles of Istra, 53 km na DUT, 81 km na Transgrancanaria, ter je prejemnica priznanja za posebne dosežke Združenja za gorske teke. 

 

Kaj te spodbuja in motivira v življenju?

Dobro se z dobrim povrne.

 

Kdaj si spoznal/a, da je tek tvoja strast? Kakšen je tvoj moto ?

Hm, ne vem, če je tek moja strast, res pa zelo rada tečem. Pa ne le tečem,…  Rada sem v gibanju, mogoče imam celo mravlje v riti, kdo ve.

Moto? Ne vem, če je to ravno moto,… Predvsem tisti občutek, ko brez slabe vesti zvečer v miru pogledaš za nazaj ves športni spored tistega dne, poješ škatlo piškotov in spiješ pivo s prijatelji – »priceless!«

 

Kaj ti pomeni narava?

Narava mi predstavlja neko svobodo, tudi mir. Predvsem pa naravo, kot jo imamo, vidim kot privilegij, in želim, da bi z njo ravnali bolje. Glede na to poskušam delati v dobro narave, narediti zanjo tudi kakšno »reklamo«, in sicer v smislu koncepta »zero waste«, zmanjšanja plastike, poudarjanja pomena uživanja lokalne hrane, uporabe javnih prevozov, skratka prijaznega in trajnostnega ravnanja z njo. Sama npr. tako rekoč skoraj da ne grem več v trgovino, veliko stvari si zagotovimo med prijatelji (vsak neko stvar nekje dobavlja in jo priskrbi še za druge v tem našem krogu), ali pa grem neposredno do kmeta ali pa v Kmetijsko zadrugo, ki jo imamo v Škofji Loki. Res je, nekaj gelov pojem, te mi pripelje Toni Vencelj, kar je super, ker vedno dobim še kakšno pivo, da lahko nato poplaknem ta »cukr«. Po mojem mnenju, bi morali, predvsem zato, ker tečemo v naravi, tako tekači kot organizatorji prireditev, naravo postavljati na prvo mesto, in ne pustiti, da s tem, ko tečemo v naravi, naravo dodatno obremenjujemo in onesnažujemo. Če jo, potem je bolje, da ne tečemo.

 

Kolikokrat si se udeležil tekaške preizkušnje Ultra trail Vipavska dolina?

UTVV sem se udeležila dvakrat, prvo leto sem se udeležila 100 km dolge preizkušnje, letos pa 50 km dolge preizkušnje. Po navadi je odločitev o udeležbi na UTVV stvar skupne debate s prijatelji ali pa le z bratom. »Beseda da besedo« in gremo, četudi to ni vedno skladno s predhodnimi načrti. Spomladi je v Vipavski dolini res lepo, organizatorji se zelo trudijo in vsi tekači, ki jih celo leto ne vidim so tam. Težko se je upreti in ne iti.

 

Kako pomemben je bil zate tek 4. UTVV v letošnji tekaški sezoni?

Po mojem planu ni bil tako pomemben; na koncu se je izkazal, da je bil del priprav na Lavaredo ultra trail. Glede na to, tudi  posebnih priprav na UTVV ni bilo, le skrb, da naberem še kakšen kilometer.

 

Bi lahko izpostavil/a kakšen poseben trenutek, dogodivščino, nekaj po čemer si boš zapomnil 4. UTVV?

Ja, plan je bil, da grem na UTVV v soboto, in sicer le kot »support team«. Na koncu sem šla v Vipavo že v petek, šla v soboto teči in ostala tam do nedelje. V Vipavi se človek res lahko »zatakne«! 

 

Kako prebrodiš krize na tekmah? 

Težko rečem, da bi opazila nek vzorec, čeprav se mi zdi, da mi je najtežje okoli tridesetega kilometra, in sicer ne glede na to koliko kilometrov je še pred mano. Za prebroditev krize nimam nekega pametnega nasveta, po navadi upočasnim ter poskusim kaj pojesti. Vseskozi pa malo godrnjam, kaj mi je tega treba, ipd. Ko se zavem oz. spomnim zakaj mi je tega treba, in tega, da sem privilegirana, že zato, ker lahko, mi je takoj lažje.

 

Kako treniraš? Kakšna je razlika v treningih med letnimi časi?

Rada bi trenirala več, a ob redni službi s polnim delovnim časom in ob drugih interesih, dolžnostih, ki jih imam, to ni mogoče. V praksi to zgleda tako, da vsak dan iščem luknje kdaj in kje bi si lahko vzela čas za trening, kaj si bom prilagodila, kako bom kombinirala stvari ter lovim minute.  V treningih pa med letnimi časi ni nekih bistvenih razlik, razen, da je pozimi intenziteta nižja.  No, razlika je v tem, da imam pozimi na glavi svetilko. Pozimi, razen, ko pada sneg, ni neke romantike J.

 

Se ukvarjaš tudi s kakšnim drugim športom ali hobijem?

Seveda, veliko športov mi je ljubih. Poleg teka največ kolesarim, veslam in tečem na smučeh. Pozimi rada tudi bordam, poleti pa se potapljam. Ko sem bila mlajša sem trenirala namizni tenis, in tudi, ko sem s treningi prenehala, sem stik s tem športom in bivšimi sotekmovalci ohranjala preko rekreativnega igranja v lokalnih ligah, zadnja leta to malo peša, vendar pa upam, da se v prihodnje v tem popravim.

 

Kakšen je tvoj naslednji športni ali tekaški izziv?

Glavne želje sem uresničila že letos, in sicer z udeležbo na Lavaredo ultra trailu in CCC različici UTMB. To sem si res želela doživeti, predvsem v smislu, da mi ne bo potem enkrat žal. Res sem hvaležna, da sem to doživela. Bilo je super, tako, da bi si želela še kakšno dozo tega J. Jao. Glede na to upam, da tudi v prihodnjem letu uspem nastopiti na kakšni od največjih ultra trail tekem na svetu J.

 

Bi še kaj dodala…?

Ja, vsem vse dobro in lepo!

 

 

Jan Božič

 

Jan Božič je oče dveh otrok, zaposlen v bolnišnici, študent Zdravstvene fakultete, tekač, alpinist, inštruktor športnega plezanja in še kaj. Rad teče po neokrnjeni naravi, še posebej v gorah. Ultra tek je, poleg družine, njegova resnična ljubezen. Leta 2015 je odtekal svojo prvo 100 km ultro, ki ga je takoj zasvojila. Z izjemnimi rezultati, med katerimi je tudi zmaga 100UTVV v letu 2018, je dosegel rezultat ITRA - International Trail Running Association 754 točk. Prehodil, preplezal in pretekel je že kar nekaj kilometrov in upa, da bo lahko to počel do konca življenja.

Zakaj tečem? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Najbrž vsak posameznik tek doživlja subjektivno. Meni tek pomeni prosi čas, ki si ga vzamem le zase.  Lahko grem tudi na pivo s prijatelji, na sprehod z otrokoma,  preberem dobro knjigo, ali pa preprosto ležal na kavču z daljincem v roki,.. Načinov kako se sprostiti je veliko. Pomembno je, da slišim svoje telo in uresničujem svoje potrebe, ob tem pa še neizmerno uživam. Ko tečem občutim več užitka, bolečine, frustracije in hvaležnosti, kot drugače v mojem življenju in to mi daje občutek, da živim.

Zame je tek strast ni pa smisel življenja. Smisel življenja vidim v majhnih stvareh. Včasih je dovolj, če se nasmejim in preprosto potrudim narediti dan čim lepši in ob tem pomislim še na druge. Poskušam biti zgled mojima dvema otrokoma, in morda še komu, tako v športnem, družinskem in delavnem okolju.  

Moja najtežja ultra trail preizkušnja do sedaj je bila Lavaredo ultra trail (119 km) leta 2015. Štart je bil ob 23 uri. Pol ure pred startom so strele osvetljevale nebo, noč pa je bila zelo hladna. Začetek teka po ulicah Cortine je bil zelo hiter. Najbrž je to botrovalo, da me je na petem kilometru začela boleti ahilova tetiva. Na 10 km še koleno. Tolažil sem se z dejstvom, da to ni nič hudega saj takih bolečin nisem občutil nikoli prej in hvala bogu niti potem. Na osemdesetemu kilometru sem doživel še tekaški Kitajski zid, ki ga nisem prebrodil do konca. V cilj sem se privlekel povsem fizično in psihično izčrpan. Čeprav se tega takrat nisem zavedal, pa me je ta ultra preizkušnja največ naučila.  Tekma se ni razpletla po mojih načrtih, vendar sem se maksimalno potrudil v situaciji v kateri sem se znašel, zato si nisem mogel nič očitati.

Menim, da je pri ultra tekih bolj kot fizična vzdržljivost pomembna vztrajnost.  Moja vztrajnost pa je močno povezana z mojim pragom bolečine in vztrajanjem v včasih neprijetnih občutkih.  Ali bom prišel do cilja je odvisno od moje motiviranosti in od psihične pripravljenosti na tekmo. Psihično trdnost, ki jo pridobivam na ultra preizkušnjah poskušam aplicirati tudi v druga področja življenja.

Mislim, da je največji uspeh v življenju to, da si zadovoljen sam s seboj. Rad si zastavljam cilje, ki so na meji mojih psihičnih in fizičnih zmožnosti ali malo čez in jih poskušam izpeljati. Če mi uspe, kot sem si to zamislil potem sem zadovoljen. Ko mi nekaj uspe, za kar sem mislil, da mi ne bo, je zadovoljstvo še večje. Če pa mi uspe nekaj, za kar so tudi drugi dvomili, da mi ne bo, potem pa je moje zadovoljstvo največje.

UTVV je zame domača tekma. Včasih me trening tekaške poti zapeljejo tudi čez hrib nad Vipavsko dolino. Leta 2016 sem se udeležil  50 kilometrske preizkušnje in dosegel skupno 4. mesto. V letu 2017 sem se udeležil najkrajše 25 kilometrske tekme in dosegel skupno peto mesto.  Za popoln UTVV trojček mi je manjkala še kraljevska 106 kilometrska preizkušnja. Ker sem v zadnjem času tekel predvsem tekme nad 100 kilometri, odločitev ni bila težka. Prepričala me je odlična organizacija iz prejšnjih let. Zelo pomemben faktor je tudi dobra označenost proge, za kar so organizatorji in prostovoljci odlično poskrbeli. 

Na tekmo se nisem posebno pripravljal. Med tednom tečem 2-3x kakih 10-15 kilometrov. Med vikendom pa razdalje do 30 km izjemoma 40km. Več kot 80 kilometrov na teden ne tečem, ker se potem počutim utrujeno.  Poleti kolesarim, plavam in z družino hodim v hribe. Pozimi si treninge popestrim s tekom na smučeh. Trikrat na teden delam vaje za moč in stabilizacijo telesa. Kadar sem utrujen ali prehlajen si brez slabe vesti privoščim par dni počitka. Spočit in nepoškodovan lahko ponovno dobro treniram.

Pred tekmo naredim vizualizacija poteka tekme.  Na 100 kilometrskih tekmah si postavim vmesne cilje na trasi. Največkrat vrh ali okrepčevalnico. Tako sem fokusiran na naslednjih 20 kilometrov in ne na ostalih 100km, ki so še pred mano.

 

Zapiši tudi ti svojo zgodbo na Ultra Trail Vipaska dolina, prijavi se sedaj!