datum: 03.11.2018

Mnogi tekači uresničijo svoje tekaške ambicije najprej kot cestni tekači. Vendar, ko prestopijo prag gozda jih tek v naravni popolnima zasvoji in jim daje posebno energijo.  Tekmovalnost je na trail / ultra trail tekmah sicer prisotna, vendar pa se tekači med seboj tudi spodbujajo in skupaj odtečejo marsikateri kilometer. V cilju pa si čestitajo in skupaj veselijo, saj so premagali predvsem samega sebe. 

Povprašali smo vrhunske slovenske trail tekače, ki so svojo tekaško pot začeli v cestnih tekih, traili pa so jih kasneje povsem zasvojili:

 

Peter Macuh je postal cestni tekač med služenjem vojaškega roka, ko je bil star 19 let. Takrat ga je pritegnil maraton in odtekel je prav vse Ljubljanske maratone in marsikaterega še dodatno. Proti koncu osemdesetih let se je začela odvijati scena gorskih tekov, ki so ga takoj pritegnili. Danes pa teče predvsem traile in to stotke, tiste kilometrske ali pa še raje milje. Kot pravi mu traili dajejo strast do teka, druženje s sorodnimi dušami, čisto veselje in ventil za odklop!

 

Toni Vencelj je veliko let treniral na cesti ter tekel predvsem 10 km in 21 km. Njegov velik cilj preteči maraton pod 2:30 je trikrat le za malo zgrešil. Treninge je kasneje preusmeril na daljše razdalje z namenom odteči cestno stotko. Pri tem je vse več tekel po gozdnih poteh in gorah in se tako nezavedno oddaljil od asfalta.

Ultratraili z razdaljami 100 km ali več ter odlični rezultati pa so mu dajali novo motivacijo. Toni sam pove, da je bil tekmovalno usmerjen tako pri cestnem teku, kot tudi zdaj pri trailu. Vendar ima pri teku v naravi manj poškodb in čas mu teče hitreje.

 

Bojan Ambrožič  je pričel s krajšimi cestnimi teki (kot so npr. Tek štirih srčnih mož okrog Bohinjskega jezera ali teki Gorenjskega pokala) a v tekmovalnem duhu. Prvega gorskega teka se je udeležil po naklučju in takoj ga je narava zasvojila. Trenutno se udeležuje daljših, bolj zahtevnih izzivov, za katere je nabiral izkušnje celo zadnje desetletje. V naravi se zelo dobor počuti; tek v naravi pa mu pomeni odklop od vsakdanjega stresa.

 

Jana Bratina  je prvotne kros dolžine do 10 km dopolnjevala s cestnim tekom do 21 km. Glede na njeno okolje je tek v naravi nekaj vsakdanjega in makadamske poti so ji bile vedno ljubše od ceste. Velika ljubezen Jane pa so hribi in tek v naravi ji ponuja občutek svobode.

 

Marjan Zupančič je začel kot kolesar, kasneje se je preizkusil v duatlonu, triatlonu, tekmovalnem turnem smučanju in gorskem teku. Med športnimi dosežki posebej ceni uspehe na Triatlonu jeklenih, na katerem je sedemkrat zmagal, bil štirikrat drugi in štirikrat tretji. Trenutno teče predvsem traile in bolj ko je strm hrib, bolj je hiter. Tudi Marjan je bil vedno tekmovalen in na vsaki preizkušnji iztisne iz sebe največ, vendar pa po tekmi s sotekači z veseljem poklepeta. Je tudi aktulani rekorder Slovenske planinske poti. V naravi dobi dodatno moč in težji ko je tek, lažje mu gre.

 

Nataša Robnik je in bo vedno ostala cestna tekačica; a vedno več treningov naredi v gozdu in v hrib. Krivec je predvsem njena psička Ashe, ki gozd naravnost obožuje. Živi na obrobju Celja in že od vsega začetka teče v naravi, trail ali ravnino. Obe izbiri sta stran od mestnega vrveža in asfalta. V začetku vsakega leta izbere željene teke in potem trenira po planu. Le redko se med sezono odloči za tekmo, ki ni v planu. Zaenkrat ima še vedno v ospredju cestne teke, tu in tam pa sezono popestri tudi s kakšnim trailom, tako kot je bil UTVV. Njena najdaljša tekaška dolžina je 246 km na slovitem Spartathlonu v Grčiji; cilj ultraških podvigov pa vedno premagovanje lastnih meja. Nataša prizna, da brez teka ne more in ne zna več živeti, saj je to njen način živjenja. Po naporni službi ji čas v naravi na novo napolni baterije. Želi si še mnogo tekaških podvigov brez poškodb ter aktivno preživljanje časa v naravi.

 

Andrej Mederal je pravzaprav začel s tekom po naravi, ko se podil po gozdnih poteh in hribih. S tem je preko poletja namreč delal kondicijsko bazo za treninge karateja, ki so potekali od jeseni do pomladi. Po desetih letih športa pa si je pri reportaži 3. Ljubljanskega maratona zadal cilj: »Naslednje leto ga pretečem tudi jaz!« Andrej se s ponosom pohvali, da je letos pretekel že svoj dvajseti Ljubljanski maraton. Prizna pa tudi, da je njegova ljubezen kljub vsemu ostal gorski tek ter tek v naravi. V zadnjih letih se je pričel pripravljati in udeleževati tudi daljših trail tekov, na katerih so mu pomembni predvsem osebni užitek, druženje in ne rezultat. Pri tem ga preveva, do zdaj neznana, energija iz katere črpa moč za ostale življenjske preizkušnje. Vedno pridejo vzponi in padci, a Andrej se drži Trubarjevaega izreka: »Stati inu ubstati«.

 

Lucija Krkoč je že kot otrok tekla cestne teke v Sloveniji in Italiji in sicer od 5 km do 12 km. Nadaljevala je s tekmami v cestnem teku in se potegovala za olimpijsko normo v maratonu ter za državne naslove na 10 km in 21 km. Tek v naravi je spoznala že takoj na začetku tekaških treningov, torej 14 let nazaj, saj živi v prelepi Vipavski dolini. V gorske teke jo je kasneje vpeljal trener Edvin Kosovelj. Lucija zdaj rada izbira med vsemi tremi disciplinami, cestnim tekom, gorskim tekom in trailom. Prav traili in tek v naravo pa jo pa trenutno najbolj veselijo, saj ji narava pomeni zelo veliko. Lucija prizna, da se v naravi psihološko očisti; tek pa jo tudi po napornem dnevu napolni z novo pozitivno energijo.

 

Andrej Zaman se je v mladosti ukvarjal z raznimi športi med katerimi je prevladovala atletika, tek na dolge proge,  maratoni in supermaratoni. Po štiridesetem letu pa je odkril ekstremno kolesarstvo in od takrat se je udeležil večine najbolj znanih evropskih brevetov. Predvsem pa se rad odpravi na samooskrbne dirke po celem svetu. Zaključil je ene največjih, kot so Transcontinental Race v letu 2015 (4337 km), Trans Amerika v letu 2016 (6870 km), Japonska odiseja v letu 2017 (3200 km) in letos dirka od severa do juga Evrope imenovana NorthCape - Tarifa (7384 km), ki je s 4. mestom tudi krona njegove kariere. Ravninski tek na razdaljah do 100 km dopolnjuje s traili. Andrej je idejni pobudnik in vodja organizacijskega odbora teka 100 ob Mrzli reki, ki bo letos 8. decembra že v drugi izvedbi. Njegova želja pa so teki v razdaljah 200 ali 300 km. V letošnjem letu je poleg 100UTVV pretekel še dvakrat 100 km in dvakrat 100 milj trail teka, od teh eno tik pred startom ekstremne kolesarske dirke. Tudi ni presenečenje, da mu je všeč tek po neoznačeni trasi ter samostojno iskanje navigacije. Tek mu pomeni odlično pripravo na ekstremne preizkušnje v kolesarstvu, a ne želi biti ujetnik ure in uvrstitve; zato njegov moto ostaja »čista uživancija«.

Katja Drobež se vedno poheca, da je vstala, ko je imel čez trideset let. Do takrat se ni ukvarjala z nobenim športom, je le študirala in brala. Tek ji je hitro zlezel pod kožo in je pri njej povzročil velike osebne preobrazbe. Po desetki, polmaratonu ter maratonu je v tekla tudi na daljših razdaljah, kot je Evropski cestni ultra maratonski pokal. Kasneje je iz asfalta zavila na gozdne stezice. Tek je, poleg hoje v hribe, postal del njenega življenja. Stezičenja se je lotila zaradi pomanjkanja časa in presenečena je ugotovila, da je enostavno. Gojzarje in težek nahrbtnik je tako zamenjala za trail superge in tekaški nahrbtniček; namesto sendviča pa je vzela s sabo le pest datljev. Tako so kilometri stezic hitro izginjati pod njenimi nogami. Katja prizna: »Nekje na tistih gozdnih potkah, sem, izgubljena v prekrasnih razgledih, našla svojo dušo. Zaljubljena sem v hribe.«  Kot pravi, teka ne treniram, ampak ga živi. Iskanje lepih hribovskih krogcev na zemljevidu je del rutine in tek po začrtanih stezicah nagrada. Stezic ni nikoli dovolj in ena ni enaka drugi. Rezultati so zanjo le številka, ki jo precej hitro pozabi. Zato pa ji ni nikoli dovolj zgodb. Daljša kot je razdalja, zahtevnejši kot je teren, težji kot so vremenski pogoji, bolj epske postajajo. Katja svoje zgodbe tako lepo opiše, da se še nam orosi oko: »Vsak tek je zame tako lep, da je že skoraj kičast. Vsak dan preživet na stezicah, je zame lepši od vseh prejšnjih. Vsak nov vrh je veličastnejši od že osvojenih. Vsak nov razgled bolj dih jemajoč. Mogoče pa vse, kar je zunanjega pri tem sploh nima prav veliko, mogoče vsa ta lepota prihaja iz mene.Iz občutkov radosti, ki jih doživljam, ko sem del narave. «

 

Renato Lešnik, je po mnogih maratonih in pol maratonih, v Podbrudu spoznal gorski maraton, ki mu je takoj prirasel k srcu. Od takrat je bil večkratni udeleženec GM4O - Gorski Maraton 4 Občin, Podbrdo Trail Running Festival, Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia, leta 2012 pa je kot član reprezentance nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v Švici. Danes se aktivno ukvarja s trail teki ali preprosto s tekom v naravi, saj pravi, da je to najboljša rekreacija pri kateri nisi obremenjen z rezultati in časom. Zelo je ponosen na svojo tekaško skupino, »Počasni, a drzni«, v kateri je več kot 20 tekačev in jo z veseljem že šesto leto pripravlja na maratone in trail teke. Pridobil je tudi naziv vaditelj rekreacije pri Športni uniji Slovenije. Lastne izkušnje z veseljem deli tudi pri Teku treh vrhov, ki se je uspešno zaključil pretekli vikend. Renato je človek, ki mu poleg lastnega teka izmenjava izkušenj in motivacija drugih zelo veliko pomenijo. Večkrat svetuje, da se moramo ukvarjati s tisti obliko rekreativnega športa, ki nas veseli, ter nam pomaga pri premagovanju vsakodnevnih težav; zelo rad pa izpostavi prav trail teke. Njegova želja je Ultra Trail du Mont Blanc - UTMB, njegov moto »Srečni so tisti, ki imajo sanje; še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da te sanje uresničijo« mu pri tem daje vedno novo energijo.

Renata lahko spremljate na njegovem blogu: https://pocasenadrzen.weebly.com/

 

Robert Kereži je po tekaških začetkih okrog tridesetih presedlal na cestno kolesarstvo. Letno je »obrnil« med osem do deset tisoč kilometrov. Ker pa ta šport postaja vse bolj nevaren, zahteva veliko denarja, vzame veliko časa, kvaliteta ter kvantiteta treninga pa variirata glede vremena ter letni čas, je kmalu po 45. letu ponovno prešel na cestni tek. Po nekaj mesecih je staknil poškodbe (vnetje labruma), ki je bila posledica neenakomerne razporeditve mišične mase in seveda moči. Kot bivši kolesar je imel namreč bistveno bolj razvit spodnji del telesa. Čas za saniranje poškodbe je preživel v telovadnici, kjer je z cross fit vadbo okrepil še zgornji del trupa. Odločil se je, da po trdi podlagi ne bo več tekel, saj so sile na telo prevelike. Kot sam pravi je pričel raziskovanje elementarnega človeškega gibanja, tokrat v naravi. In že po prvih srečanjih z gorskimi in trail teki se je v njem sprožila neka čudno privlačna kemija. Pričel je prebirati strokovno literaturo, avtobiografije znanih trail in ultratrail tekačev, ob tem pa tudi popolnoma spremenil prehranjevalne navade. Po slabem letu spogledovanja z ultra razdaljami se je na začetku leta 2017 vendarle odločil, da se v njih tudi preizkusi. Na prireditvi 100 Milja Istre je odtekel prvo stotko; junija in oktobra pa še na Ultrapušeljcu ter Dalmacija Ultra trailu. Za konec prve ultraške sezone pa je bil presenečen in hkrati vesel nad žrebom, ki mu je omogočil udeležb  na eni najtežjih ultra tekaških preizkušenj Marathonu Des Sables. Robert je velik promotor trail teka, njegov moto »Nemogoče je samo beseda« pa je navdih mnogim tekačem, ki vstopajo v svet teka po naravi. Sam prizna, da si postavlja vedno višje cilje, tako bo letošnjo sezono zaključil na Oman Ultra Trailu.

 

Ana Čufer je odraščala s športom, saj prihaja iz aktivne družine. V osnovni šoli se je spoznala s cestnim tekom, radijsko orientacijo in navadno orientacijo ter seveda z gorskim tekom. Cestni tek jo je najmanj pritegnil in je v tej kategoriji nastopala le v sklopu šole ter kasneje gimnazije. Na fakulteti se je odločila, da jo najbolj osrečujejo traili, še posebno zahtevni tereni in zahtevni spusti. Najraje teče v gorah in gozdu, kjer je mir, kjer se lahko odklopi, kjer izginejo vse skrbi in, kjer se lahko napolni s pozitivno energijo ter »se poigrava  s terenom.«

 

Alenka Pavc je imela kratko zgodovino cestnega teka, a dolžine tekov in ambicijie, so bile velike od začetka. Prvi tek je namreč začela z maratonom na 17. Ljubljanskem maratonu, kar je tudi še nekajkrat ponovila. Po okrevanju zaradi poškodbe leta 2014 ji je kolega priporočil tek v naravi. Tako je nastopila na Naj-Naj malem maratonu v Polhograjskih Dolomitih, istega leta pa še na GM 40 v Podbrdu. Alenka pove, da je v zadnjem času dodobra spoznala svoje telo in sposobnosti, zato zdaj izbira trail teke v dolžinah do 100 milj. Ima pa še nekaj ambicij v cestnih tekih, vendar na ultra razdaljah. Alenki pomeni tek v naravi, stran od civilizacije, največjo sprostitev in užitek. Ni lepšega zvoka, kot sta šumenje vetra v krošnjah dreves in pokajočega listja pod nogami v jeseni ali energija in svežina prebujajoče se narave spomladi. Napolni jo z energijo, ki jo potrebuje v vsakdanjem življenju.

 

Matej Mato Hribar je bil že pri cestnem teku usmerjen predvsem v premagovanje lastnih meja. Kot pravi: »Hribi so mi zapisani v priimku, zato sem kmalu začel iskati poti po gozdovih in najbližjih vrhovih. Tisti prvi trail teki ter gorski teki pa so bili na Kamniški trim stezi, proti Sv. Primožu, ter na Grintovec.« Danes se Matej Mato najraje odpravi na trail tekme, ki ponujajo pokrajino, v kateri lahko resnično uživa. Pomembne so mu prave trail poti, razgledi, rastje, vodni izviri in čim manj civilizacije. Če je pri tem tekma še odlično organizirana, potem ni razloga, da vsaj enkrat ne bi bil tam. V primeru, da tega ne najde, potem izbira tek in izzive, ki so ne daleč stran od doma. Štartna številka mu že nekaj časa ni več prioriteta. Matej se zaveda, da je človek na tem planetu le gost, ki pa se je žal vsestransko razvil ter začel naravo uničevati. Če bomo nadaljevali s tem tempom uničevanja narave, nas enkrat ne bo več! Matej hvaležno pove: »Tek v naravi mi ponuja gibanje, mir ter samoto za razmišljanje in opazovanje«.

 

Simon Strnad se s športom ukvarja že od malih nog. Vedno je užival v gorah, hribih, torej predvsem na višini; kamor je tekel ali pa se podal s kolesom. Rad se poheca: »Samo da grem gor, gor, navkreber; znova in znova gor!« Od vedno je povezan z naravo in prav v sožitju z naravo najde tudi sebe. To se odraža tudi danes, saj dneve najraje preživi izven urbanega okolja, v neokrnjeni naravi, kjer lahko začuti vse lepote tega sveta. Tek v naravi ga dodatno napolni z energijo, ki jo še kako potrebuje v natrpanem vsakdanu. Prav tako mu tek ponuja motivacijo za iskanje novih izzivov v življenju. Najraje se udeleži trail tekov, skyrace tekem ali gorskih maratonov. Na prireditvah mu največ pomeni druženje s tekači, ki imajo podoben cilj – to je uživati lepote narave ter biti aktiven.

 

Petra Tratnik

Tek me je prevzel že ko sem bila otrok, a sem se, razen šolskih tekmovanj, ko sem bila mlajša z njim ukvarjala le rekreativno. Moja prva tekma je bila prvi Bubin tek na Javornik, leta 2005. Kasneje sem se udeleževala krajših tekov v domačem okolju, tako gorskih kot ravninskih. Pretekla sem kar nekaj polmaratonov, pred štirimi leti prvič maraton. V tem obdobju sem se nekoliko bolj posvetila cestnim oz. ravninskim tekom. Pri prvem maratonu nisem imela posebnih pričakovanj, ko se je čas  ustavil pri treh urah in dobrih dvajsetih sekundah, sem si za naslednje leto zastavila cilj, da ga pretečem pod tremi urami. Ta želja sem mi je uresničila. Moj glavni preskok v daljše gorske­ - trail teke in obenem tudi prva tovrstna preizkušnja, je bil ravno nastop na UTVV, pred dvema letoma, ko sem nastopila na 50 km razdalji. Od takrat se bolj posvečam daljšim gorskim tekom, vsekakor so mi ti,  predvsem zaradi uživanja  v naravi, miru, tišine, razgledov, razgibanih terenov,  veliko bolj pri srcu kot cestni.  Tek v naravi mi namreč, kljub vsemu,  še vedno najprej predstavlja užitek in sprostitev ter mi daje zagon in energijo za premagovanje tudi tistih manj prijetnih plati življenja.

Andi Mamić  se je v mladosti ukvarjal z nogometom, pri katerem je ravninski tek osnova. Po končani karieri je nekaj časa iskal novo strast in takrat si je zadal izziv - preteči maraton. Vendar mu, kot pravi, asfalt ni sprožil takega »hormonskega odziva« kot tek v naravi. Ultra traili pa so ga «zastrupili« in danes so del njegovega življenjskega sloga. Andi prizna, da so ultra traili njegova terapija, protiutež stresu, napetostim in informacijski ekspanziji, ki trenutno vlada svetu. Ultratrail ga je naučil življenjske modrosti, da nikoli ne teče od starta do cilja, ampak od točke do točke; in včasih sta točki oddaljeni le za en korak. Svoje iskanje izzivov dopolnjuje z raziskovanjem meje telesnih zmožnosti: »Med večurnimi teki se mi poglablja samozavedanje, odkrivajo se mi nove dimenzije dojemanja telesa in duha.«

Miha Vidali je pri cestnem teku izbiral vse razdalje, od 5 km do maratona. Navdušen je bil tudi nad teki, ki so trajali 6 ali 8 ur. Na enem od dobrodelnih tekov za Ruth Podgornik Reš je hotel preteči svojo prvo cestno stotko, a ga je poškodba ustavila na 83 km. Tek v naravi je spoznal na Slovenski treking ligi. Tekme so bile orientacijsko zahtevne, proga pa speljana po težavnem terenu s čim več višinskimi metri. Pri tem je dobil dobro osnovo in predvsem navdušenje za trail tek. Miha rad izbira domače ultra tekme z »dušo«, kot so UTVV, Rašica trail ter 100 milj Istre. Pritegnejo ga tudi teki »gor-dol«, kot sta 8 ur Slivnice ter Valvazorjeva ultra. V prihodnje pa ga zanimajo tudi tekme v Italiji, predvsem Dolomitih. Miha prizna, da je tek del njegovega življenja: »Tek mi pomeni sprostitev, z njim si zbistrim glavo in napolnim baterije za vse izzive, ki mi jih življenje vrže pod noge«!

 

Dejan Vukotič pravi zase, da Gorenjec s trmo! Od nekdaj je povezan s hribi, saj živi pod vznožjem Kriške gore, na katero se je do danes podal že več kot 2000-krat, eno leto celo 357-krat. Je tudi večkratni zmagovalec izziva »Junak Kriške gore«, v katerem se moraš na Kriško goro povzpeti vsaj enkrat tedensko. Rad se spominja mladostnih let, ko je bil udeleženec večjih odprav v osvajanju gorskih vrhov Evrope, Južne Amerike, ter Himalaje v Aziji. Vmes si je vzel nekaj časa zase in si ustvaril družino, nato pa začel iskati nove izzive. Preizkusil se je v cestnih tekih od 10 do 42 km, vendar mu nabiranje kilometrov po asaltu in merjenje sekund ni predstavljalo izziva. Manjkala mu je povezanost z naravo, kar ponuja trail tek. Vsak trail vzame kot novo odpravo. Prva 100 miljska preizkušnja leta 2014, na prireditvi 100 milj Istre, ga je tako navdušila, da jo je pretekel že sedemkrat. Med zastavljenimi cilji so bila tekmovanja s kvalifikacijskimi točkami za UTMB. Ko je leta 2016 dobil priložnost udeležbe na UTMB, jo je zaradi bolezni klopnega meningoencefalitisa odpovedal: «Ljudje se ne zavedamo, kaj lahko izgubimo zaradi majhne živalce, zato vsem priporočam cepljenje. Jaz sem imel srečo, saj je bilo kljub temu, da v času bolezni nisem vedel koliko je 1+1, na koncu okrevanje dokaj hitro in brez večjih posledic.« Dejan se zaveda, ga narava napolni z dodatno močjo, zato se je kmalu  podal  na 100 milj na DUT-u, ki so mi sledili teki na 100 milj Istre, GM4O, UTVV in Skyrace Sudtirol. V letu 2017 teka TDG (336km) ni zaključil po pričakovanjih in ostaja cilj za prihodnost, ponosen pa je na letošnji UTMB. Dejan si »odpravo« vedno popestri s humornimi vložki, s katerimi napolni svoje baterije in tudi baterije so-tekačev: Izredno dobro mi gre sporazumevanje v vseh jezikih kot je 'rokoangleščina'.  Trail tek je zame dogodivščina, raziskovanje krajev in vzpostavljanje novih mednarodnih poznanstev. Kot sam pravim smo ena velika 'trail crazy family', katere skupni interes je uživati in odkrivati še ne odkrite kotičke našega lepega sveta. «

 

Klara Bajec je svojo športno pot začela pred dvanajstimi leti, ko je ugotovila, da je treba telo spet spraviti v pogon. Začela je počasi, s pet kilometrskimi teki in nadaljevala, dokler se ni podala na 75 km dolgo preizkušnjo na tekmi Celje – Logarska dolina. Sledilo je obdobje triatlona, v katerem je tekmovala na vseh razdaljah. Rada ima nove izzive, zato se je preizkusila tudi v Bohinjskem triatlonu jeklenih. Pred tremi leti je po pripovedovanju prijateljev spoznala trail teke in se odločila, da se preizkusi še v tem. Prijavila se je na UTVV 100 km, katerega je tudi uspešno končala. Od takrat išče in udejanja samo še »trailerske« izzive: »Najraje izbiram teke, kjer ni velikega direndaja; teke, za katere vem, da bo konfiguracija terena od mene zahtevala maksimum; teke, na katerih je potrebno iz svojega telesa iztisniti zadnje atome moči, če želim doseči cilj. Športna meja, kateri bi se rada približala in jo spoznala, pa me motivira za nove izzive. V katerem športu se bo to zgodilo pa trenutno še ne vem.« Klara pravi, da se ji je na tej športni poti zgodilo veliko lepega in ves čas spoznava nove ljudi, ki jo spreminjajo: »Tek, hoja ali kolesarjenje v naravi je zame dodana vrednost h kvaliteti življenja. Hvaležna sem, da mi je dano videti harmonijo barv, slišati ptičji koncert, začutiti veter v laseh in okusiti darove, ki nam jih narava ponuja.«

 

Boštjan Erjavšek Beli je pri 30ih letih prišel do spoznanja, da bi bilo fajn, če bi sedežno garnituro in avto zamenjal za kakšen šport. Prej ni nikoli niti pomislil na šport. Tako je začel hoditi  na bližnji hribček Sveti Primož. Hoja mu je zelo lajšale tudi bolečine v hrbtu, ki so bile posledice operacije hernije. Presenečeno je ugotovil, da je vsak dan hitrejši in mu gre lažje. Začel je s cestnimi teki, naprej 5 km in potem vedno daljše razdalje. A kmalu se je odločil, da bo tekel po hribih. Kamniško sedlo ga je tako navdušilo, da se je nanj povzpel tudi po dvakrat dnevno. Pritegnili so ga gorski teki in kmalu tudi ultra traili. Lani je tako uspešno zaključil 100 Milj Istre, in bil, kljub manjšim zdravstvenim posledicam, navdušen. Letos je 100 milj odtekel že dvakrat in sicer ponovno v Istri ter na Dalmacija Ultra Trailu. Beli prizna: »Ko sem okusil to dolžino, doživetja pri premagovanju višinskih metrov in razglede; sem postal zasvojen in zdaj komaj čakam ponovne tekme na ultra dolžini.«

Bodi del čudovitih zgodb tudi ti, prijavi se in izkusi  UTVV2019!