[trejlaški feljton]#10 Od tekača za tekača
Ime in priimek: Nataša Robnik
Starost: 44 let
Kraj bivanja: Celje
Tekaški klub: ŠD Zavarovalnica Triglav
Jelena Sekelj izprašuje Nataša Robnik
(7 unikatnih vprašanj)
J: Od vseh tekačev, kar jih poznam, me je tvoja zgodba najbolj ganila, zato sem izbrala prav tebe za intervju. Na koncu tvojega predavanja o Spartatlonu, na katerem sem komaj zadržala solze, te nisam vprašala: po mesecih napornih treningov in usmerjenosti v cilj, po koncu tekme na meji fizične in mentalne vzdržljivosti in veličastnega tretjega mesta na Spartatlonu – kaj se je dogajalo v glavi dni po tem?
N: Če sem popolnoma iskrena še vedno težko verjamem, da imam v vitrini pokal s slovitega Spartathlona. Sanje vsakega, predvsem cestnega ultramaratonca so teč na tem teku, le redkim uspe.
V Atenah smo ostali še tri dni po tekmi in kar nisem mogla verjet, da sem jaz tista, ki ji sotekači stiskajo roko in čestitajo…ponos je rasel in končno sem se začela zavedati, da je večletni trud bogato poplačan. Seveda sem bila vesela, da je bilo konec tudi trpljenja…na treningih in potem trpljenja v zadnjih kilometrih na tekmi… čutila sem veliko olajšanje, saj me je zaradi odstopa dve leti prej, bilo teka res zelo strah, glava je postala prazna, v srcu in želodcu pa še vedno začutim metuljčke, ko pomislim na cilj…na mojo zmago.
J: Srecujem te, ko skupaj z Bogdanom tečeta po naši okolici. Povedala si, da je on edini, ki te spremlja na tekmah. Bogdanova podpora, enako kot podpora cele tvoje družine, je pomembna za tvoje uspehe. Vem, da tako dolge in naporne tekme niso samo z rožicami posuta preproga. Pride poleg objema in tople besede tudi do kakšnih napetih, manj prijetnih situacij?
N: Prvi pogoj, da lahko uspešno pretečeš tekmo kot je Spartathlon, da imaš doma podporo in, da je vse natanko tako kot mora biti, da nimaš dodatnih skrbi. Sama sem v prvi vrsti mama, torej mora biti poskrbljeno za otroka, njune obveznosti, varstvo…., da lahko z Bogdanom sploh odpotujeva za nekaj dni.
Vsi, ki tečemo na dolge proge se zavedamo, da pridejo na tekmah tudi težki trenutki, zelo težki.
Na srečo me Bogdan zelo dobro pozna in zdaj že po moji mimiki obraza med tekom ve v kakšnem mentalnem stanju sem, kdaj me mora spodbuditi ali pustiti čisto pri miru. Se je že zgodilo, da sva se skregala med tekmo in tudi oba jokala…Verjamem, da ni lahko biti hkrati mož, trener, psihiater, prijatelj, kuhar, maser, medicinska sestra, šofer… Zaenkrat zmore in zato sem mu neskončno hvaležna.
J: Po vsem, kar vem o tebi, bi rekla, da je 245,3 km zate postalo prekratko. Kateri je tvoj naslednji veliki cilj? Kaj so tvoje še neizpolnjene sanje?
N: Nimam dolžinskih ciljev, če ostane pri 245 km bom zadovoljna. Cilji, sanje…..uf dela imam še dovolj. Kratkoročni cilj je popraviti državni rekord v teku na 24 ur, tu imam še veliko dela. Če govorimo o sanjah, govorimo o 217 km dolgem teku Badwater po Dolini smrti v Ameriki, tu je 250 km dolg Sakura Michi na Japonskem, a se bojim, da sem finančno prekratka.
J:Ozirajoč se na izkušnje, ki jih imaš, verjamem, da si se veliko naučila na lastnih napakah. Katere so tiste, ki jih tekači najpogosteje počnejo, ko se začnejo spogledovati z dolgoprogaškim tekom. Bi izpostavila kaj, kar si želiš, da bi tebi nekdo svetoval, ko si bila na začetku?
N:Pravzaprav sem se največ naučila iz lastnih izkušenj oziroma napak, veliko sem jih delala na začetku, od prehitrega začetka, pramalo hrane ali pijače, preveč tekmovalno, preveč kompliciranja….. Se mi zdi, da zdaj že lahko rečem, da znam odteči ultratek. Vedno je napomembneje, da se ukvarjaš samo s sabo, na takšnih tekmah si sam sebi največji tekmec. Vedno je nekaj favoritov, zmaga vedno tisti, ki ima tisti dan največ sreče. Če bi morala dati nasvet bi samo rekla, poslušaj svoje telo in uzivaj, vedno pridejo težki trenutki in najlažje jih premagaš z nasmehom na obrazu.
J:Spoznala sem te kot športnico, ki rada pomaga drugim in ki ni obremenjena.. si zelo prijazna in izreden zgled glede teka in discipline. Si kdaj pomislila, da bi se znašla v vlogi trenerja? Je to nekaj, kar bi v dolgoročnih planih lahko bilo nadeljevanje tvoje športne poti?
N:Najprej najlepša hvala za te lepe besede. Sem že pomislila, bi bilo zanimivo. V Sloveniiji nimamo trenerjev, ki bi imeli izkušnje z ultratekom…morda pa res….
J: V zadnjem času je tek postala zelo priljubljena aktivnost. To ima poleg veliko svetlih strani, tudi drugo dimenzijo – komercializacijo, kar pa pogosto zasenči sam tek. Kaj misliš ti o tem?
N: Mislim, da je komercializacija že zdavnaj prestopila meje zdravega okusa. Ko gre tekač-ica na tek zaradi darilne vrečke ob dvigu startne številke je namen sigurno napačen….Da ne govorim o prodajalcih športne opreme, prehrane ali celo samoprotorskih tekačih…..
J: Ob izjemnih uspehih izstopaš tudi z vedrino, nasmehom in karizmo. V čem je skrivnost tvojega pozitivizma?
N: Ugotavljam, da vsako leto rajši tečem, ker tečem iz pravega razloga. Tečem, ker ob tem uživam in se ne obremenjujem z ničemer in nikomer…tečem zase in za svoje veselje. Rada imam življenje in rada živim, očitno to opazite tudi drugi 
Standardna UTVV vprašanja:
Kdaj si se začela ukvarjati s tekom in zakaj?
Ponovno sem začela teč po drugem porodu, ker sem se morala znebiti odvečnih kilogramov.Najlepši / najzabavnejši tekaški spomin / izkušnja…Najlepši, definitivno prihod v cilj Spartathlona. Je, pa vedno zabavno na trailih, na spustih, ker se vedno borim za preživetje oz. za cele gležnje 
Kako treniraš, imaš sistem treninga?Ko se pripravljam na tekmo treniram po planu treninga. Treningi vedno vključujejo cesto in hrib, ter veliko različnih treningov hitrosti, dolžin, tempa….Idealna tekaška razdalja?Vse kar je daljše od 6 urnega teka…..Idealen dan, ko tečeš je (kje, s kom, kako)?Vroč poleten dan, ravna cesta ali trail v družbi moža Bogdana.Idealen dan, ko ne tečeš je?Preživet dan z družino.Kaj bi počela, če se skozi evolucijo človek ne bi razvil v tekača?Pojma nimam.Najljubša literatura / film o teku, treningu, prehrani, filozofiji, …Najraje berem romantične romane na plaži ob morju . Iskreno povedano me redko potegne kakšna tekaška knjiga oz. športna…..še najbolj všeč mi je bila od Deana Karnazesa Ultramaratonec, morda zato, ker je bila moja prva tekaška…Si že tekla na UTVV, kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin? Če nisi, kaj še čakaš? Tekla sem na 50 in 106 km, letos bi morala na 100 milj, a jih je odnesla korona…. Težko pozabiš vesele, prijazne prostovoljce in čudovito naravo….in pa seveda zadnjih nekaj kilometrov spusta , ki so zame tehnično zelo zahtevni…Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ki ga lahko daš drugim…Naš najboljši ultramaratonec Dušan Mravlje pravi »če ne vidiš cilja, ne pojdi na start«. To prekleto drži !Kaj si počela v času karantene Covid-19?Poleg dela od doma, sem velikooo tekla 
