Od tekača za tekača – Uršula Debevec #4

Ime in priimek: Uršula Debevec

Vzdevek: /

Starost: 48 let

Kraj bivanja: Ljubljana

Tekaški klub: Drejka team

T:Zaradi razglasitve epidemije je večino tekaških preizkušenj odpadlo, si imela v načrtu kakšno, ki si se je zelo veselila in ti je res žal zanjo?

U:Letos sem imela v planu udeležbo na Lavaredo ultra trailu v Cortini in UTMB v Chamonixu. Tekma v Italiji je že odpovedana, za UTMB pa se še ne ve. Za Cortino mi je žal, ker je trasa v osrčju Dolomitov res noro lepa. Te tekme se udeležuje veliko Slovencev in druženje pred startom in še posebej v cilju je nekaj, česar se vsako leto še posebej veselim.

T: Zdi se, da se tek večkrat povezuje s pivom. Je tudi pri tebi tako in če ja, kdaj ti pivo najbolj paše – pred, med ali po tekmi?

U:Ko je naš ultratekač Dušan Mravlje razlagal, da med tekom pije pivo, se mi je to takrat zdela bolj marketinška poteza. No, sedaj pa moram reči, da meni pivo zelo prija. Pred tekmo ga praviloma ne konzumiram, med tekmo mi zelo paše, saj se telo po določenem času naveliča sladkarij, gelov, … Seveda tu ne gre za velike količine, morda požirek ali dva. Po prihodu v cilj je pivo v družbi sorodnih duš sedaj že skoraj obvezen ritual.

T:Lani si načrtovala preteči Tor des Geants, pa me zanima, kako to, da se nisi podala preteči SPP? Letos se zaradi odpovedi tekmovanj kar sama ponuja, te morda mika?

U:Zgodbo SPP-ja mi je bilo dano doživeti dvakrat. Prvič v letih od 1983 – 1995, ko sem jo v celoti prehodila, v glavnem sama, zaključne odseke poti sva naredili skupaj z Andrejo. In drugič leta 2018, ko sem dva dni spremljala prijateljico Katko (op. Kegl Vencelj), ko je postavljala rekord. Bila je to nepozabna izkušnja. Nikoli pa nisem razmišljala, da bi se sama odpravila na podobno pot.

Standardna UTVV vprašanja:

Kdaj si se začela ukvarjat s tekom in zakaj?

V bistvu tečem že od malih nog. Že v osnovni šoli mi je bil tek všeč, še najbolj kros. Moji domači bi vedeli povedati, da je bilo šolsko igrišče velikokrat moj »prvi« dom.

Najlepši / najzabavnejši tekaški spomin / izkušnja…

V bistvu mi je vsaka tekaška zgodba lepa in nepozabna, saj se na vsaki tekmi zgodi veliko (sploh v glavi). Mojih prvih 100 milj, ki mi jih je bilo ob Andrejini podpori dano doživeti v Istri leta 2014, je nekaj, česar se bom z veseljem spominjala do konca življenja. Čeprav je od takrat minilo že šest let, se mi zdi, kot da bi zgodilo včeraj. V bistvu sem neskončno hvaležna za vsak prihod v cilj, ki ga z roko v roki narediva z Andrejo. Ti trenutki za naju niso samoumevni, zato nama še posebej veliko pomenijo.

Kako treniraš, imaš sistem treninga?

No, tu pa imam najbrž malo specifičen pristop. Vsako jutro (od ponedeljka do petka) se pred službo povzpnem na Planino na Vrhniko. Za vikend je na vrsti daljši pohod v hribe.

Glede na to, da sem bolj »disco grupa« – v prevodu to pomeni bolj počasna, se mi zdi, da mi ta pristop zadošča. Sicer pa verjamem, da je pri ultratrailih najbolj pomembna glava oz. psihična priprava.

Idealna tekaška razdalja?

Trenutno se najraje udeležujem 100 km trailov, kjer imam dovolj časa, da se spravim v uživaško cono. Nočni del take tekme mi je še posebej všeč, ker je um v posebnem, zamaknjenem stanju. Oči so sicer usmerjene v snop svetlobe, ki jo daje čelka, misli pa so čisto v drugem svetu. V bistvu je to težko opisati z besedami.

Idealen dan, ko tečeš je (kje, s kom, kako)?

Kot sem že povedala, tečem v bistvu bolj malo. V bistvu se največ pripravljam sama oz. ob Andrejinem spremstvu.

Idealen dan, ko ne tečeš je?

Pohajkovanje v najboljši družbi po naših čudovitih hribih.

Kaj bi počela, če se skozi evolucijo človek ne bi razvil v tekača?

Uf, o tem nisem nikoli razmišljala. Blizu so mi psihološke teme…

Najljubša literatura / film o teku, treningu, prehrani, filozofiji, …

Všeč so mi športni dokumentarni filmi. Tu mi prihaja misel film z naslovom 246,8 km. Gre za zgodbo žal že pokojne Ruth Podgornik Reš, ko je pretekla kultni Špartatlon. Med knjigami so mi všeč tiste izpod peresa Kiliana Jornet-a.

Si že tekla na UTVV, kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin? Če nisi, kaj še čakaš?

Na UTVV tekla dvakrat, prvič na 50 km, drugič na 106 km. Obakrat je bila to noro lepa, a kar naporna pustolovščina. Ko pomislim na UTVV mi najprej pridejo na misel prostovoljci, ki na okrepčevalnicah napravijo res nepozabno vzdušje.

Posebno lepa izkušnjo sem doživela lani, ko sem se skupaj z Andrejo (Hren) in Klaro (Bajec) javila za »metlo«. V praksi to pomeni, da greš za zadnjim tekmovalcem in pobiraš vse oznake (zastavice, trakove, smerne table). Prostovoljci na okrepčevalnicah so prihoda metle najbolj veseli, kar za njih pomeni, da je njihovega dela konec. Na Mali gori so bili tako neskončno prijazni in so naju s Klaro tako pogostili, da sva se zelo težko poslovili od njih. Lani se je pometanja nabralo več kot 70 km in moram priznati, da sem bila bolj utrujena kot na cilju marsikaterega 100 km traila.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobila / ki ga lahko daš drugim…

Ni ravno nasvet, je misel, ki sem jo slišala iz ust tekašega prijatelja Kristija (op. Tomaža Kristavčnika). Gre pa takole: ko se na trailu počutiš vrhunsko in misliš, da bi lahko letel, ne proslavljaj, saj bo to kmalu minilo. In ko pride kriza in razmišljaš, da ne moreš več, vztrajaj, ker bo tudi kriza kmalu minila. In ta cikel se na tekmi ves čas ponavlja.

Kaj počneš v času karantene Covid-19?

V tekaškem smislu izbiram stezice okoli doma (Janče), se pa nadpovprečno veliko vozim s kolesom, kar je za bazično pripravo, ki po navadi poteka v spomladanskem času, super.