Drejka Team
✍️ Tadej Maligoj
Obe sta bili nekoč tekačici, danes pa vaju večina ljudi pozna kot metli — tisti dve, ki prideta za vsemi ostalimi in pobereta še zadnje ostanke ega po hribih. Kdaj sta ugotovili, da vaju bolj kot rezultat zanima človek, ki razpada deset kilometrov pred ciljem?
Morda najprej droben popravek — ena od naju je bila tekačica, druga pa jo je pri vseh teh norčijah ves čas spremljala in brezpogojno podpirala. Skupaj pa sva že več kot 30 let Drejka Team.
V trail svetu sva že od časov, ko se temu še ni reklo trail, ampak Slovenski alpski maraton ali Gorski maraton štirih občin. Ko nama je bilo leta 2014 na 100 miljah Istre dano spisati svojo zgodbo z naslovom Nemogoče je postalo mogoče, sva začutili predvsem veliko hvaležnost. Zdelo se nama je prav, da trail svetu nekaj vrneva.
Najprej sva bili prostovoljki na okrepčevalnici ob Butonegi, potem pa se nama je zazdelo, da mozaik trail zgodb dopolniva še kot metli. Od prvega pometanja je danes minilo že kar nekaj let.
Verjetno vidita najbolj iskrene verzije ljudi — ko zmanjka energije, gelov, lepih manir in motivacijskih citatov z Instagrama. Kaj trail tekači v resnici postanejo v zadnjih kilometrih?
Daljša kot je trasa, manj je blefa. Tam proti koncu odpadejo maske, motivacijski citati in športne ure. Ostane samo človek.
In ravno to je čar biti metla. Zdi se nama, da lahko tudi zaradi lastnih izkušenj tekačem vsaj malo pomagava zborbati zadnje kilometre. Vsaka tekma je svoja zgodba, ko pa si metla v zadnji izmeni, se ti nekatere za vedno zapišejo v srce.
“Support” zveni lepo in skoraj nežno, ampak realnost je verjetno precej bolj blatna, premočena in včasih tudi psihološko zahtevna. Kaj vse človek doživi kot metla, česar publika ob ciljnem loku nikoli ne vidi?
Nekoč si na svojem blogu zapisal: »Navdušenju Drejka Teama se preprosto ne moreš upreti.« In res — nama je še vedno fajn biti metla, čeprav ni vedno lepo in romantično. Na koncu pa tako ali tako ostanejo samo lepi trenutki.
Včasih je tudi precej surovo. Zelo mučno je recimo gledati tekača, ki na vsakih nekaj korakov skuša spraviti nekaj iz želodca, pa mu ne uspe. Zvoki so pri tem zelo podobni oglašanju jelena v času ruka.
Ali pa trenutki, ko v močnem nalivu za zadnjimi tekači hodiš proti vrhu Nanosa in veš, da si premočen do kože. Ampak ker veš, da bo čez nekaj ur spet suho in toplo, tudi to postane del zgodbe, ki jo kasneje pripoveduješ z nasmehom.
Vajin humor je postal skoraj del vajine identitete. Koliko črnega humorja človek potrebuje, da zdrži dolge dneve po dežju, mrazu in hribih — ob ljudeh, ki včasih prisegajo, da bodo “zdaj zdaj umrli”?
Vsako pometanje je svojevrstna zabava. Toliko enih štosov se zgodi, da jih je skoraj nemogoče opisati — enostavno jih moraš doživeti.
Nama je v bistvu lažje kot tekmovalcem, saj narediva precej krajšo razdaljo. Je pa izredno zanimivo opazovati ljudi: kako hodijo, kako počivajo, kako govorijo, ko jim zmanjka energije. Nekateri si želijo pogovora, drugi se borijo v popolni tišini.
Enkrat se je tekač, ko je ugotovil, da limita ne bo ujel, preprosto usedel ob poti in začel pripovedovati zgodbe s svojih pohodniških pustolovščin. Šele klic gorskih reševalcev z Nanosa ga je prepričal, da je vstal in šel naprej.
Pri pometanju skušava biti čim bolj diskretni in tekačem ne dihava za ovratnik. Spremljava jih z varne razdalje.
Slovenski trail je precej posebna scena: malo šport, malo trpljenje, malo vaška veselica in malo kolektivna terapija. Kako ga vidita vidve po vseh teh letih s terena?
Odlično si jo opisal — tukaj res ni veliko za dodati.
Število udeležencev se je zelo povečalo in posledično se nama zdi, da je tiste pristne povezanosti in iskrenosti nekoliko manj kot nekoč, ko smo se praktično vsi med seboj poznali in vzpodbujali. Je pa res, da danes tekem ne spremljava več tako intenzivno kot v časih, ko sva bili aktivni del skoraj vsake trail zgodbe.
Imata kak ritual ali vajin mali “Drejka Team protokol” pred dogodkom? Nekaj, brez česar trail vikend preprosto ni uradno odprt?
Posebnega rituala nimava. Še vedno pa se vsakega pometanja veseliva skoraj kot otroka ekskurzije.
Če je le možno, si vedno ogledava start tekme. Takrat je čas za objeme, hece in kratke pogovore s trail kolegi, ki jih včasih nisva videli več mesecev.
Po vseh teh kilometrih pometanja sva si prislužili celo naziv »VIP metli«. In priznam — to nama kar malo godi. 😊
Če bi nekoč res izdali knjigo vseh zgodb, ki sta jih nabrali kot metli slovenskih trailov — bi bila to komedija, psihološki triler ali priročnik za preživetje? In kako bi se glasil prvi stavek?
Morda pa res nekoč izdava knjigo o zgodbah, kako sva po trailih vihteli metlo.
V zelo kratkem času se pri pometanju zamenja ogromno občutkov. Od začetne evforije, ko je energije še veliko in je v rokah malo zastavic ter trakov, do trenutkov utrujenosti, ko ti table na kolih že uhajajo iz rok in samo še čakaš, da prideš do mesta, kjer jih lahko odložiš.
Pometanje je v bistvu precej dobra prispodoba za življenje.
Na koncu vedno ugotoviš, da je bilo vredno truda. Sploh ko vidiš neizmerno srečo v očeh zadnjega finišerja, ki je morda tudi zaradi tvoje podpore prišel do cilja.
Naslov prvega poglavja?
Biti metla ali zaključna dela v trailu. 😊
In še nekaj morava dodati: metli sva samo na tekmah, kjer z organizatorji začutiva pravi prijateljski odnos. Zato morava posebej omeniti ekipi UTVV in 100 milj Istre. Tam se res zavedajo, kako pomembni so prostovoljci — in prav zato se v Ajdovščino in Istro vedno znova tako radi vračava.
Tadej
