✍️ Tadej Maligoj
Intervju: Ožbej Marc
Februar, 2026
Ožbej je pri organizaciji UTVV od samega začetka. Praktično ustanovitelj. Ne kot frontman, temveč referenca. Tisti, ki v trenutkih nove ideje ali izziva odloči v smer razvoja ali rešitve. V pripravah na prireditev je zadolžen za trasiranje prog.
Koliko je dovolj in kdaj je oznak preveč? Kakšen je po tvojem trend v označevanju trail prog?
Vseskozi nadgrajujemo način označevanja. Pred desetimi leti smo uporabljali predvsem gradbiščni trak, sedaj pa skoraj izključno trakove za večkratno uporabo. Trakovi so opremljeni z mačjimi očesi in vse bolj nadomeščajo tudi zastavice, katere se laže izgubijo, pohodijo, premaknejo. To nam je pomembno že zaradi odnosa do narave. Kjer je pot ena sama singelca, smo glede gostote oznak racionalni, poskrbimo le, da se vidi od ene do druge. Posebej se ukvarjamo predvsem s križišči, s prehodi cest in v urbanih območjih. Tam je orientacija za tekače dejansko najtežja.
V idealnem primeru se označevalec proge postavi v vlogo tekača in s tega stališča je označevanje obrt, ki se jo naučiš s kombinacijo nastopanja na tekmah in s prakso označevanja. Le skozi lastno izkušnjo lahko oceniš, kaj deluje in kaj ne. Spremenljivk v trailu je toliko kot kilometrov. S strani nas kot organizatorja je idealno, kadar pot označuje domačin, ki skozi leta ponavljanja in izkušenj na istem odseku do potankosti začuti prostor in najboljšo pot skozenj.
V kar se je med označevanjem težko povsem vživeti, pa je potrebno nujno upoštevati: po dolgih urah napora se kognitivne sposobnosti tekačev zmanjšajo. Proti koncu dolgih trailov zato zastavice postavljamo bolj na gosto. Na primer pot od Hieronima proti Pleši je vedno bolj bogato označena. Utrujenost, tema, po možnosti še megla in dež … ko je tekač v survival modusu, mu vsaka zastavica posebej postane prijatelj.
Seveda, zgodi se, da tekmovalec kljub vsem oznakam zgreši pot, vendar to v resnici ni tako zelo pogosto. Še največkrat zgrešijo hitri tekači na krajše razdalje, 60 km in manj.
Kdo dejansko postavlja progo? Večina misli, da se trakci pojavijo kar sami od sebe.
Imamo utečeno ekipo 25 označevalcev na 12-ih sektorjih. Označevanje poteka cel zadnji teden pred prireditvijo. Matematika je preprosta: označevalec označi v povprečju 2 kilometra proge na uro, kar za nekaj več kot 200 kilometrov prog znese 400 ur. Na to porabimo še dodatnih 100 ur za pregled in popravke na zahtevnejših točkah posameznih odsekov. Na proge postavimo 6.500 trakov in zastavic, 250 smernih tabel in 120 ostalih opozorilnih tabel. Ni ravno opravilo za eno popoldne.
Samo označevanje fizično pravzaprav ni tako zelo težko. Je pa časovni pritisk in to, da slabega vremena tudi za označevalce ni. Držimo se načrta, tudi če vliva dež ali pada sneg. Potrebno je veliko dobre in močne volje. Je pa nagrada, ko te v kraju povabijo v hram in ti zaželijo vse dobro. Pripravljalci proge smo znanilci dogodka, ki se ga prebivalci doline v veliki večini veselijo. Poleg tega opravimo nekaj dela v splošno družbeno korist, saj vsako leto obrežemo in pokosimo okoli 30 kilometrov trase, preden pot sploh lahko označimo.
Po vsem tem naporu je težko, ko del označitve s proge kar izgine. Še vedno malo boli, tudi ko veš, da je to le del igre in se trudiš jemati ne preveč resno. Tega je bistveno manj kot včasih. Bolj, kot je prireditev v nekem okolju znana, manj se to dogaja. Ljudje vedno bolje sprejemajo naš dogodek, in vidijo, da ne škoduje nikomur. Redki odseki so, kjer se incidenti ponavljajo. Sedaj imamo boljši nadzor in težave uspemo odkriti še pred prihodom prvih tekačev.
Te kdaj zamika, da bi ukinil gpx in zreduciral število zastavic, naredil tekmo za večji navigacijski izziv? Se ti zdi, da preveč oznak skazi doživetje avanture?
Ne. Našo prireditev želimo narediti prijazno čim večjemu številu tekačev. Seveda svetujemo, da si vsak doma naštudira potek proge, razpored okrepčevalnic, ključna križišča. Ne zahtevamo pa taborniških izkušenj. Naj pride vsak, ki je željan dobre trail tekme, in naj zagrabi priložnost stati na štartu skupaj z največjimi šampioni. S takimi, ki lahko držijo tempo nepredstavljivih 10 km na uro ne glede na profil tekme. Čisto v redu je, če je naša prireditev nekomu prvi štart na trail tekmi. Poskusi, preizkusi se! Če ne bo šlo, ugotovi zakaj in poskusi znova.
Glede gpx navigacije: vidim jo kot koristen pripomoček. Tovrstna veščina pride marsikomu prav tudi, kadar ni na tekmi. Seveda ni smiselno, da ves čas tečeš s pogledom na zapestje, saj so oznake postavljene tako, da bi šlo tudi brez. Vendar se vsakemu lahko zgodi, da skrene z označene proge, in ko na vidiku ni več oznak, nastane velik problem. Sled na uri pa tekmovalcu zelo hitro pokaže vsaj smer, v kateri naj išče pravo pot. No, seveda pa se je treba zavedati tudi omejitev gpx naprav. Niso ves čas sto procentno zanesljive in vsi vemo, kako hitro lahko gre po bateriji.
Navodila tekmovalcem – organizator napiše, tekmovalec preskoči.
UTVV ima odličen Race guide, ki ga tekači po mojem mnenju premalo natančno preberejo, vsaj velika večina. Tako pogosto nastane nekaj težav z razumevanjem, kaj zahtevamo od tekmovalcev, predvsem glede obvezne opreme. Da je čez Nanos obvezen winter package, točno vemo, zakaj to napišemo. Statistika odstopov zaradi prezeblosti v koči na vrhu Pleše, le nekaj kilometrov od cilja, je brutalno jasna. Tu ne sme biti popuščanja, zaradi varnosti ne.
Če bi dal en sam nasvet: med tekmo bo zagotovo prišla kriza in dobro je imeti pripravljen protokol, s katero jo boš prebrodil. En prav poseben priboljšek, ki ti povrne občutek, da je svet še vedno lep. In načrt za eno uro borbe z bolečino — po določenem času kriza navadno mine. Če se vseeno zgodi odstop, je to večinoma posledica prehitrega začetka. Profil naše proge izgleda prijazen, a v praksi gre za tekmo brez popustov. Senza sconti, bi rekli naši sosedje.
