✍️ Tadej Maligoj
Uroš Zupan je v gibanju ves čas. Ne zaradi rezultatov ali dokazovanja, ampak zaradi gibanja samega, raziskovanja novih poti, zaradi občutka biti zunaj, v naravi. Bohinjec, ki živi v Ajdovščini. Ne glede na to, da jih sedaj gleda z druge strani – hribi so mu še vedno domači.
Si od-šel iz Ljubljane domov v Ajdovščino po najkrajši poti ali si naredil vmes še kak ovinek?
Ko sem izpolnil pogoje za penzijo, sem ugotovil, da izraz »iti v penzijo« pravzaprav ne drži. Večina se tja “odpelje”. Jaz sem se odločil, da bom res “šel”. Peš. Zadnji dan službe sem še zadnjič poštempljal kartico in se iz Ljubljane odpravil proti Ajdovščini. Po najkrajši poti, čez Vrhniko, Logatec in Podkraj. Brez simbolike, brez velikega načrta. Samo hoja. In svoboda. In razmislek, kaj od sedaj naprej z vsem prostim časom.
Zelo rad uporabljaš vlak in javni prevoz. Kaj ti pomeni, da se pot začne na peronu in ne na parkirišču?
Tudi v službo sem se vozil z avtobusom. Malo dlje je trajalo, ampak glava je bila mirna. Med vožnjo lahko bereš, zadremaš ali pa samo gledaš skozi okno. Ko sem se upokojil, sem si takoj uredil brezplačno vozovnico za javni prevoz in tako se zame zanimiva pot začne že ob samem odhodu od doma. Danes skoraj vse izlete načrtujem tako, da vključujejo avtobus ali vlak, poleti tudi kolo. Iz Ajdovščine se z malo kombiniranja pride skoraj kamorkoli – lani sem na primer potoval na Škotsko in nazaj izključno z avtobusi in vlaki. Sem ponosen na svoj ogljični odtis.
Od rodnega Bohinja te loči nekaj hribov. Kako se ti zdi življenje na njihovi južni strani?
Mislim, da imam srečo: Bohinj in Vipavska dolina! Uživam — po mojem mnenju — dva najlepša konca Slovenije. Na eni strani sončna dolina z vinogradi in sadovnjaki, na drugi strani dolina obdana z visokimi Julijci. V Bohinj se še vedno pogosto vračam. Seveda, z vlakom! Od Ajdovščine prek Gorice in Podbrda do Bohinjske Bele, nato do Gorjuš gor k sestri peš. Hribi … brez njih si življenja sploh ne predstavljam.
Pri pripravljalnih turah pomagaš pri trasiranju in vodiš skupino. Kako sploh prideš do ideje za pot – z načrtom ali po instinktu?
Ko me je Anja povabila med vodnike, si sprva nisem predstavljal, kaj to pomeni, ali sem primeren za to in bilo je nekaj treme, dokler ni Andi to na hitro presekal z: »Ti to zmoreš!« In je šlo. Trase še vedno izbira Andi, jaz kdaj predlagam kak popravek ali ovinek. V glavi sestavljam tudi svoje ideje, za katere bo gotovo še čas. Ko raziskujem, mi izkušnje dovolijo, da se naslonim na instinkt, ki mi dobro služi. Pri vsem največ razmišljam o tem, kaj bo trasa ponudila našim tekačem na pripravljalni turi.
Trenutno preverjaš tudi dolgo krožno pot po Krasu. Je to projekt, raziskovanje ali samo dober izgovor, da si več zunaj?
Gre za več kot 100 kilometrov dolgo krožno pot po kraškem svetu med Goriško in Tržaškim zalivom, ki nastaja v sodelovanju več občin, v projekt pa je vključeno tudi Planinsko društvo Ajdovščina. Ko smo se pogovarjali o označevanju, so mi v šali rekli, naj kar pretečem celotno traso in preverim, kaj bo treba urediti. In sem jo! Pravzaprav že dvakrat. Zdaj je vse pripravljeno za označitev. Ena od etap se začne v Sesljanu, kar je zame pomenilo tudi zanimivo pot do izhodišča: avtobus iz Ajdovščine do Nove Gorice, mestno kolo do železniške postaje v Gorici, vlak do Sesljana – potem pa tek v treh etapah do Renč in nato z avtobusom nazaj domov. Sliši se komplicirano, ampak meni je to zanimiv izziv. Vse se da.
Naslednja pripravljalna tura gre proti Nanosu. Kako bi traso opisal z enim občutkom?
To bo že peta pripravljalna tura. Počasi se bližamo UTVV tekmi, kateri so te pripravljalne ture v osnovi namenjene. Razumljivo je, da razdalje in teren postajajo zahtevnejši. Trasa proti Nanosu bo ponudila poti, ki bodo marsikomu nove. Glede na to, da je zima tudi pri nas resno vzela svojo vlogo, pa bo tura zanimiva tudi zaradi prav posebne tekaške podlage — snega!
Pa brez skrbi — če ga bo preveč, imamo plan B.
