Intervju z Iris Rebek
22. november 2025
Piše: Tadej Maligoj ✍️
Na tretji pripravljalni turi UTVV smo se odpravili v pozno popoldne,
ko se je sonce počasi spuščalo proti robu Vipavske doline. Tekači so
še zadnjič preverjali opremo, preden so se odpravili na temno pot
iskat občutek čara noči.
Z nami je bila Iris, ena od voditeljic priprav in trail tekačica, ki
je letos opravila svojo prvo sto-miljsko preizkušnjo in z vsem, kar
pride zraven — tudi neprespanimi nočmi v naravi.
Iris, veliko začetnikov se teme boji. Kako si premagovala ta prvotni strah?
Kar naenkrat nekaj zašumi in mi preseka pot, ustavim se, za hip se
vame zazrejo žareče oči, … In steče dalje, srnica. V moji domišljiji
je bil najmanj medved, ha-ha-ha, utrip je šel na 500, da sem se usedla
na tla za kako minuto, preden sem bila sposobna nadaljevat.
O ja, strah me je bilo! Tu na Krasu je veliko divjadi: srne, košute,
pa šakali, divji prašiči, … Zdrav strah te naredi pozornega. Ko ga
premagaš, postaneš močnejši. Če začutim, da me vleče v paniko,
uporabim kratke mantre — »pejdi naprej, nič ni narobe,« ali si prižgem
podcast. Tudi tvojega sem večkrat poslušala na nočnih treningih.
Dokler nisem šla teč v temi, si nisem znala predstavljati, kako bo.
Mene je skrbelo vse: če bom sploh kaj videla, kaj, ko me bo zagrabila
zaspanost, kaj, če srečam žival… Trenirat temo, noč, to je nujno, ko
se odločiš za ultro. Da vidiš v naprej, kaj te čaka. Vsaj nekaj nočnih
treningov — poleti, spomladi, ko pade temperatura, ob morju pod
zvezdami, ob polni luni.
Ni nujno, da je tema strašljiva, lahko je čarobno. Najprej znane poti,
da se ne obremenjuješ še z orientacijo. Mir. Zvezde. Lučke v daljavi.
Sova. Poleti hlad. Pozimi polna luna na snegu. In ko se začne daniti …
to je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš na trailu. Posebej v dobri
družbi.
Včasih pa je tudi povsem drugače. Mrzla, vetrovna, mokra noč. Še
posebej, če si v temi sam. Tega se moraš naučiti, biti v temi sam, ker
tudi na tekmi lahko ostaneš sam. Takrat si govorim, da bo minilo — in
res vedno mine. To so izleti, na katere si verjetno vsak ne upa. Ko
preživiš noč v naravi, si drug človek.
Kar nekaj dolgih nočnih tekov imam za seboj. K24 s Sebastjanom in
Anjo, kjer sem prvič pretekla celo noč. Zimski solsticij na Nanosu,
poletno enakonočje okoli Vremščice, dolga nočna iz Solkana prek Svete
gore do Batuj. Pa Parenzana od Sečovelj do Poreča, ponoči z Anjo.
Noro! Te nočne izkušnje so mi dale ogromno samozavesti, ko sem si
dokazala, da sem sposobna česa takega. Nočna potepanja se ti globlje
vtisnejo v spomin, čeprav vidiš manj.
Katera oprema ponoči res naredi razliko?
Vse tisto, kar noči manjka v primerjavi z dnevom. Dobra čelka s
polnimi baterijami, rezervne baterije, morda celo rezervna lučka. Ura
z navigacijo. Zemljevid na telefonu s polno baterijo. Nekaj več
rezerve v obleki — vetrovka, rokavice in kapa, prva pomoč s folijo. Za
tek po cesti ne škodi odsevnik, da si bolj viden. Ni treba
komplicirat, samo biti mora uporabno. Pomembna je tudi razporeditev
stvari, da ne odleti kaj pomembnega v temo, ko po žepu nahrbtnika
brskaš za čokoladico.
Za prve nočne izkušnje tekačem predlagam, da si ne izberejo neznane
ali preveč zahtevne poti, zaradi katere bi jih skrbelo, ali se bodo
izgubili. Če si res začetnik, je to čisto nepotreben stres. Zrihtaj si
družbo, v dvoje je varneje. Ali pa na nočni UTVV pripravljalni,
seveda! Zadnja tura, ki je potekala ponoči, je bila res lepa. Kljub
mrazu in burji in blatu na stezi smo premagali vse in se imeli super.
Kako drugačen je tek ponoči zaradi neprespanosti?
Ponavadi si počasnejši, kar je normalno. Ampak zanimivo — ker ga ne
vidim, klanec lažje pretečem, ker sploh ne vem, koliko ga je še pred
mano. Se pa zgodijo tudi posebne stvari. Na K24 sem pri Črni videla
kolesarja v belem, ki ga ni bilo. Na 100 miljah sem videla hiše, ki
niso obstajale. Med tekom me je tudi že zmanjkalo. To se zgodi, ko si
zelo utrujen. Proti koncu dolgega teka pridejo krize, ne glede na to,
ali je dan ali noč, čeprav je v temi izčrpanost še teže premagovati.
Kratek počitek, 5-10 minut power-nap največ, sicer bi lahko ostala kar
tam. Malo vode po obrazu, kakšen hitri energijski shot. Prisilim se,
da spravim v usta kak grižljaj hrane in pijače, čeprav se mi upira.
Hrana me drži pokonci. Če je ne spraviš vase, si hitro brez moči.
Bolj kot sem utrujena, bolj si govorim “Dej pejdi naprej, greš, greš!”
In s koraki potem temne misli izpuhtijo in spet najdeš motivacijo za
naslednji klanec.
Pogovor pomaga ogromno — velikokrat tečeva skupaj s Sebastjanom in to
me drži pokonci. Letos mi je bilo na tekmi fino, ko so me v noči po
telefonu poklicali otroci in prijatelji in mi dali dodatno energijo.
Zelo dobrodošlo in vsem hvala za to.
Kaj te je nočna 100-miljska naučila o sebi?
Da sem malo drugačna. Da si upam. Ne razmišljam več, ali zmorem. Ker
zdaj vem, da zmorem. Da sem sposobna svoje telo prisiliti v gibanje
dve noči zapored. Temu sem hvaležna. Hvaležna sem za izkušnjo, ki se
je večkrat spomnim in jo podoživljam. Vsak nočni tek je nova zgodba.
In občutek po njem je fenomenalen.
Kateri nasvet daješ nekomu, ki se spogleduje s prvim izletom v noč?
1. Opremi se z zanesljivo svetilko in z dovolj elektrike za vse naprave.
2. Prilagodi gibanje, ponoči se ne postavlja rekordov, ampak varčuje z energijo.
3. Ko te začne zmanjkovati, se osredotoči na pozitivne misli, ki
naredijo noč manj temno.
